Iz spremne besede

Znanega slovenskega arhitekta in urbanista Vladimirja Braca Mušiča pomnimo njegovi sošolci (maturanti 1949) s celjske gimnazije kot vsestransko vedoželjnega, močno samozavestnega dijaka, ki se je v poznejši poklic silovito usmeril že zelo zgodaj, vsekakor pred časom, ko se je v Iskri, tiskani gimnazijski literarni reviji, predstavil kot vešči prozaist. Zdaj, po dolgih desetletjih projektiranja in univerzitetnega poučevanja, se je spet posvetil pisanju. Ne sicer proze, ampak spominov. In takoj je treba pristaviti: vrnitev je rodila pomenljiv plod.

Mušič pripada generaciji, ki je še močno zaznamovana s pretresi in stiskami druge svetovne vojne, predvsem pa z burnim aktivizmom neposredno po njej. Bracova spoznavna in pripovedna optika uzre to burnost medvojnih in povojnih dogodkov, zlasti v slovitih mladinskih delovnih akcijah, zelo živo in verodostojno. To pa pomeni, da se ne izogiba ne osebnim in zasebnim (samo)refleksijam ne iskreno angažiranim gnanostim in kdaj tudi nekaterim pregnanostim; zmeraj z zvestobo sebi in svojim, kakor tudi našim skupnim, levičarskim pogledom na svet, popisanim s kritičnimi in samokritičnimi distancami.

Polnozrnata živost, če je dovoljena prispodoba, in spoznavna verodostojnost teh pogledov in dokumentiranih spoznanj sta lastnosti, ki dajeta Mušičevi knjigi tako pomensko kakor tudi pripovedno vrednost in veljavo.

Vasja Predan

Zanimivo, kako so nekoč študente arhitekture na fakulteti naučili ne le natančnosti pri tehničnem risanju – spominjam se nerodnih velikih risalnih blokov, polnih precizno narisanih črk, ki so jih nosili pod pazduho naokoli, tipografija in tiskarstvo me je vedno zanimalo, še vedno rad hodim v tiskarne in vesel sem lepe črke –, temveč so jih naučili tudi natančnosti mišljenja. Za to sem jih vedno občudoval in jim malo tudi zavidal. Mi pa, s slavistike in z gledališke akademije, čisto drugače, seveda tudi točnosti pri podatkih, obenem pa vedno še nekaj zraven, nekaj čez vidni zaznavni svet, čez in prek natančnosti: fantazija, iskanje neznanega, razkopavanje globin duše, umetništvo.

Seveda je tudi arhitektura umetništvo. Braco Mušič to dobro ve, je kar nekaj knjig napisal o tem. Me pa, ko berem njegove spomine z dolge in burne življenjske poti, spet fascinira natančnost, s katero opisuje svojo družino, svojo mladost, zgode in nezgode. Ponekod, v nekaterih odstavkih, kar romaneskna proza, potem spet jasni in nazorni podatki o prednikih, družini, krajih in ljudeh. Mislim si, da mu za kako postransko zgodbo, kaj šele za prave poglavitne, ni dalo miru, dokler se ni zakopal v stare papirje ali celo odšel na kraj dogodkov, da je izluščil natančno pravo resnico. V tem, in seveda v široko razgrnjeni življenjski zgodbi svojega rodu, je vrednota njegove knjige. Ko mu uspe še naslednja – o svoji poti do današnjih časov –, se jo že veselim.

Miloš Mikeln

Spominskemu pričevanju Braca Mušiča je uspelo nekaj redkega in zelo dragocenega: nepotvorjen spomin otroka in mladostnika je postal izpoved cele generacije, vsaj tistega njenega dela, ki se je, neodvisen od strankarskih ali ideoloških kalupov, spontano odzval klicu k odporu okupatorju in se po končani vojni navdušeno vključil v mladinske delovne akcije, graditev novega sveta. In hkrati je v liku svojega očeta, splošnega zdravnika, ki ga je čas prisilil seliti se z družino po okupiranem podeželju, prikazal junaštvo slovenskega izobraženca, ki je ne glede na nemogoče razmere zvesto opravljal dvojno nalogo, zdraviti vse, ki so bili njegove pomoči potrebni, in vzgajati sinova v pokončna izobražena človeka.

Rapa Šuklje

O avtorju:

Vladimir Braco Mušič, urbanist, publicist in univerzitetni predavatelj, rojen 19. decembra 1930 v Sevnici. Izobrazba: univ.dipl. ing.arhitekture, diplomiral na Univerzi v Ljubljani 1958, magisterij v urbanističnem oblikovanju, GSD Harvard University 1964.

Službena imenovanja: urbanistični inštitut RS 1959-80, raziskovalec na področju urbanistične in prostorsko načrtovalske metodologije, ko-direktor Ameriško-jugoslovanskega projekta študij regionalnega in urbanističnega planiranja 1966-72, direktor inštituta 1974-80, znanstveni svetnik 1989-96. Izredni profesor za urbanizem na Fakulteti za arhitekturo ljubljanske univerze 1980-90, trenutno predavatelj predmetov Razvoj naselij in Urbanistično načrtovanje na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete ljubljanske univerze.