Slovenski literarni prostor pozna Josipa Ostija predvsem kot prevajalca in pesnika, zadnje čase pa se oglaša tudi s kratkimi zgodbami. In prav te so jedro, bolje rečeno zunanje ogrodje njegovega mozaičnega družinskega romana Učitelj ljubezni, ki ga je posvetil svojim najbližjim.

Tako smo priča babici, h kateri je ponoči v njihovem sarajevskem kletnem stanovanju prihajal Jezus, maminemu nenavadno dolgemu okrevanju v bolnici, pravzaprav v zaporu, očetovim obiskom, stričevemu navdušenju za film in njegovemu bivanju v popravnem domu, iz katerega se je vsakič vrnil z novo rokodelsko spretnostjo, ne nazadnje pokukamo v stanovanje čudaškega gospoda Stjepana M. in za šolske zidove, največ časa pa se pomudimo v notranjem svetu dečka, v katerem je moč najti sanjarije in igrarije, ki spremljajo odraščanje.

Sarajevo je bilo tisto noč mesto v plamenu ljubezni. Zbujal sem se iz sanj v sanje, ne da bi vedel, ali se bom sploh še kdaj zares prebudil.