Spletna trgovina Doria.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletnih storitev in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. V redu Več o piškotkih nastavljenih na strani.
Povečajte pisavoOsnovna velikostPomanjšajte pisavoNatisnite stranPošljite stran prijatelju ali znancu
KnjigarnaSplošni pogoji spletne knjigarneVizitka e-knjigarne
    
Spletna knjigarna Doria.siKnjigarna - Doria.siKnjigeCD&DVDE-BUTIKSlikeVodič za darila

OPERATER

OPERATER

Avtor: B. D. Benedict

 

Cena z DDV: 25,13 €

 

 

Opis:

 
ISBN:978-961-246-049-5
Vezava:Mehka
Format:14,3 x 20,5 cm
Obseg:302 str.
Leto izdaje:2007
Založba:


Opis vsebine:

V tem romanu avtor opisuje začetek konca naše civilizacije. Popelje nas v majhno rusko mesto Novozagorsk, kamor nekega dne pride skrivnosten in karizmatičen mladenič. Njegova prisotnost povsem spremeni življenje lokalnih prebivalce. Nekatere očara, druge prestraši. Pa ne toliko zaradi jasnovidnosti in ogromne količine denarja, ki ju odkrito in brez zadržkov uporablja ...

 

Neverjeten mir v njegovih očeh, toplina in moč, ki ju izžareva, sta tisto, kar lahko prevzame ali pa vzbudi strah in nelagodje.

 

Kdo in kaj je Oleg Jegorov v resnici? Vrhunski tajni agent, odličen iluzionist, "izdelek" genetskih laboratorijev? Sam pravi, da "dela za Boga".

 

Odlomek:

 

Apartma številka trideset je bil zares ogromen. Imel je dve sobi, povezani s francoskimi vrati in vsaka izmed sob se je Tanji zdela večja od njene šolske učilnice. Počasi je hodila po mehkih preprogah in skoraj s strahom z roko potegnila po stenah, oblečenih v svilen brokat. Na koncu se je zazrla v enega od kristalnih lestencev z dvajsetimi malimi svetilkami.

 

»Nikoli prej nisem bila v dvorcu,« je pripovedovala Olegu, ki jo je mirno opazoval iz naslonjača poleg male delovne mize iz mahagonija.

 

Tanja odide v sosednjo spalnico, a se na vratih, osupla od razkošja, ustavi. S sanjavim pogledom je božala ogromno posteljo s svilenim pregrinjalom z vezenimi motivi iz neke stare ruske bajke. Poskušala se je spomniti, kdaj je zadnjič spala v postelji. Iz sladkega sanjarjenja jo predrami Olegov umirjen glas:

 

»Mislim, da bi se zdaj morali okopati, preobleči in si malo odpočiti. Jaz imam medtem še nekaj opravkov v mestu, potem pa bova naročila večerjo, ki nama jo bodo prinesli sem gor.«

 

Tanja ga je poslušala z rokami, spuščenimi ob telesu, potem pa je počasi začela slačiti - najprej svoj zguljen pulover, nato pa še umazano svileno bluzo. Namesto modrčka je nosila neko staro Borisovo majico. Pod porumenelim, izpranim blagom so se videle dekletove šele oblikovane prsi. Stvari je spustila na preprogo in se zazrla v Olega, ki je bil v drugi sobi.

»Tako sram me je pred vami.«

 

»Česa naj bo sram dekleta brez preteklosti?«

 

»Svoje sedanjosti?« skomigne dekle z rameni. »Teh smrdljivih cap. Tega ukradenega perila, ki ga je Boris snel z neke vrvi za sušenje perila.«

 

»Nosili ste tuje, ker svojega niste imeli.«

 

»Ali me ne obsojate?« je presenečena.

 

»Nasprotno. Občudujem vas, da ste se lahko uprli vsem skušnjavam ulice. Dekle, tako lepo, kot ste vi in s tako postavo, jih je gotovo doživelo na pretek!«

 

Tanja skloni glavo in se zazre v svoje skladno, mlado telo. Njegov pogled ji je tako godil. Zakaj mu tako zaupa? Komajda ga pozna. Kaj ga zadržuje, da je ne zgrabi in vrže na to svileno posteljo? Osramočena zaradi svojih misli krene proti veliki kopalnici, ki je bila v sklopu apartmaja.

 

Ko je poslušal šum vode, ki jo je odprla, je Oleg zavalil glavo globlje v naslonjač in zaprl oči. Razmišljal je o stvareh, ki jih mora ta dan še urediti.

 

Tanja je v kopalnici ostala več kot eno uro. Okopana, osvežena in preoblečena v novo perilo se je vrnila v spalnico. Svetilke so bile ugasnjene, težke zavese pa potegnjene preko vseh oken. Gorela je samo namizna svetilka zraven pospravljene postelje. Pod njo je Tanja prebrala kratko Olegovo sporočilo: »Vrnil se bom pozno popoldne. Preden ležete, se z notranje strani zaklenite z avtomatsko ključavnico.«

 

Dekle takoj naredi, kar je Oleg zahteval in se zavleče v pravkar preoblečeno, dišečo posteljo. Vendar dolgo ni mogla zaspati. Razmišljala je o nenadnem in neverjetnem preobratu položaja. Še pred nekaj urami je bila nihče, ena izmed tisočih mladih brezdomcev, zdaj pa leži tu, v s svilo preoblečeni postelji kraljevske velikosti. Kaj se ji je zgodilo? Da ni nenadejano umrla? ji pade na pamet grozna misel. Da ni ponoči zaradi mraza na tistem stopnišču izdihnila, pa so ponjo poslali tistega lepega angela, ki jo je popeljal v nebesa, k njeni materi? Zaradi močnega strahu dekle otrpne, telo pa ji spreleti leden srh. Z roko poišče medaljon z Božjo materjo, ki ga je nosila okoli vratu, in ga močno stisne. Kupila ji ga je mati, na letališču v Atenah. Ker javno ni smela verjeti v Boga, je k njemu molila na skrivaj. Tudi Tanji je pogosto pripovedovala o Bogu in Jezusu, ki se bo kmalu vrnil in vse odrešil zla. Pogosto ji je govorila, naj moli k Božji materi, ko se bo znašla v težavah. Tanja je to tudi počela, posebej v zadnjih mesecih. Ponoči, ko je padala v vse bolj pogoste krize, je stiskala v rokah sliko Božje matere in molila k njej, naj jo čimprej vzame k sebi in jo spet združi z materjo. Morda jo je končno uslišala?

 

Utrujeno zaradi svojega morastega življenja in opito od luksuza in dišečega udobja hotelskega ambienta je dekle utonilo v globok, miren spanec brez sanj. Ko se je pet in pol ure pozneje zbudila in pogledala na majhno namizno uro, se je vznemirjeno zravnala v postelji. Tako je sedela nekaj trenutkov in počasi prihajala k sebi. Ogromna soba je bila še naprej zatemnjena, njeno stran postelje pa je osvetljevala mala namizna svetilka. 'Oleg se torej še ni vrnil,' pomisli. To pomeni, da ni umrla, ker se mrtvi ne zbudijo v isti dimenziji. Oblečena samo v spodnje perilo odide Tanja v kopalnico in se umije z mrzlo vodo. Sede pred veliko zrcalo in začne česati in urejati svoje dolge, čiste lase.

 

Ko se je okoli petih popoldne Oleg vrnil v sobo, ga je čakalo prijetno presenečenje. Soba se je kopala v romantični svetlobi zahajajočega sonca, v enem izmed naslonjačev pa je sedelo mlado dekle, urejeno in naličeno kot kakšna manekenka. Oleg zapre visoka vrata, obstane tam ter se smeji. Bil je zadovoljen z zanosno pojavo pred sabo. Tanja je oblekla tisto rdečo obleko iz izložbe, na nogah pa je imela temne nogavice in rdeče čevlje z visokimi petami. Kratka obleka ji je okusno odkrivala prekrižane noge. Počasi vstane in mu gre naproti.

 

»Ali veste, koliko časa sem potrebovala, da sem se naučila hoditi s temi prekletimi visokimi petami?«

 

»Lahko si mislim, vendar vam prekrasno pristajajo. Vse na vas je tako skladno in imenitno. Podobni ste živi lutki.«

 

Tanja spusti pogled na svoje čevlje.

 

»Vedno sem sanjala, da bom vsaj enkrat v življenju tako urejena,« mu je zaupala. »Vedno, ko sem se znašla v središču Moskve, sem obiskovala tamkajšnje modne trgovine s tujim blagom. Italijan, lastnik trgovine, mi je predlagal, da me obleče, v zameno pa je zahteval mojo nedolžnost.«

 

Znova pogleda Olega.

 

»Zato se zdaj bojim vprašati, s čim in kako se vam bom za vse to oddolžila?«

 

»Tudi jaz zahtevam vašo nedolžnost,« jo obvesti mladenič, dekle pa spreleti srh po telesu. »Ostanite še naprej dobro in pametno dekle. Nič na svetu me ne bi bolj razveselilo!«

 

Poleg Olega sta na podu ležala dva malo večja kovčka. Eden je bil prazen, v drugem pa so že bile njegove stvari in denar. Dvigne praznega in ga odnese v spalnico. Položi ga na posteljo in odpre. Tanja stopi za njim.

 

»Prestavite svoje stvari iz tiste grde škatle v ta kovček in jih pripravite. Poklical bom recepcijo in nama naročil dobro večerjo. Nekaj mi pravi, da sva oba že precej lačna.«

 

»Gotovo moj želodec,« pripomni Tanja žalostno in začne pakirati svoje stvari.

 

Med obilno večerjo, ki so jima jo postregli v sobi, je največ govorila Tanja. O svojih pokojnih starših, o mačehi in sebičnem očimu, o težavah na moskovskih ulicah in o grdih življenjskih izkušnjah nasploh. Ni se ga več bala, čeprav ji še vedno ni bilo jasno, kdo je Oleg in kdo mu je dal moč, ki jo je očitno imel. Razgovorila se je zaradi želje, da bi se mu čim bolj približala, ker je vedno bolj čutila, da je njena usoda v njegovih izjemno sposobnih rokah. Ni bilo treba. Oleg je o njej že vse vedel, še preden jo je to jutro srečal!

 

Okoli sedmih zvečer Oleg hitro vstane od male mize, ki so jima jo postavili na sredi salona.

 

»Mislim, da morava iti. Čeprav sem danes popoldne opravil že veliko stvari, moram še vedno obiskati nekaj ljudi. To bova naredila sproti, pred odhodom večernega vlaka.«

 

Tanja ni rekla nič. Pazljivo si je z belim prtičkom obrisala usta in vstala. V veži velikega hotela je Oleg najavil svoj odhod in naročil hotelski avto. Vozniku je na list papirja napisal šest naslovov, po vrsti, kot bo moral voziti. Prvi naslov je bil v oddaljenem predmestju, zadnji pa takoj za železniško postajo. Oleg in Tanja sta sedela zadaj; Oleg s črno torbo na kolenih. Dekle je občasno radovedno pogledalo v torbo, vendar se je vzdržalo pogovora. Pol ure kasneje se je avto ustavil pred prvim ciljem, neko staro hišo še iz predvojnega obdobja. Oleg izstopi in krene proti podrtemu lesenemu vhodu. V levi roki je nosil usnjeno torbo.

 

»Iščem profesorja Pugačova,« je rekel mladi ženski, ki mu je odprla vrata.

 

Presenečena zaradi pojave lepega mladeniča je ženska nekaj časa otrplo obstala …

 

»Izvolite,« se nazadnje le premakne od vrat. »Profesor je moj oče.«

 

Oleg vstopi v slabo osvetljeno sprejemnico. Za mizo je zraven svetilke sedel že rahlo sivolas človek, star šestdeset let. Sname svoja debela očala in odloži časopis, ki ga je bral. Nato se zazre v mladeniča pred sabo. Na vratih se pojavi tudi žena in stoji zraven hčerke.

 

»Ta mladi gospod te želi videti, očka,« mu razloži hči.

 

»Sedite,« vstane profesor od mize in Olegu pokaže na prazen stol.

 

Oleg sede na stol in postavi nanj usnjeno torbo. Odpre torbo in pred osuplimi stanovalci se prikažejo skrbno zloženi svežnji dolarskih bankovcev. Brez kakršne koli razlage vzame mladenič sto osemdeset tisoč dolarjev in jih mirno postavi pred osuplega človeka. Pugačov začuti, da mu klecajo kolena in počasi sede nazaj na stol. Šele takrat mu Oleg razloži:

 

»Pred dvema letoma in pol je skupina oboroženih, zamaskiranih banditov vdrla v vaše stanovanje in vas z grožnjo s smrtjo prisilila podpisati pogodbo o prodaji vašega stanovanja ameriškemu direktorju banke. Takrat so vam izročili tri tisoč ameriških dolarjev in vam pustili pol ure, da ste v dveh kovčkih vzeli najnujnejše stvari. Izvolite vaš denar.«

 

Oleg vstane, pokima z glavo v znak pozdrava dvema prestrašenima ženskama in odide proti izhodu …

 

»Počakajte!« skoči profesor s stola in pohiti za njim na hodnik.

 

»Mladenič, za Božjo voljo, ne pustite nas kar tako. Od kod veste, kaj se nam je zgodilo pred dvema letoma in pol? Kako ste prišli do tega denarja? Kdo ste vi?«

»Bič Božji!« jim skrivnostno odgovori in odide na dvorišče.

 

Stanovalci pohitijo k oknu, žena pa ugasne luči, da bi se na že temni ulici bolje videlo. Tam je pred njihovo hišo čakal črn avto. Mladenič vstopi vanj, avto pa neslišno odpelje. Še vedno osupli zaradi tega, kar se jim je pravkar zgodilo, so zaprepadeno gledali drug drugega.

 

Ključne besede:

B. D. Benedict, civilizacije, leposlovje, romani, mistika, skrivnosti, znanstvena fantastika

Mnenja (Število komentarjev: 0)   Napišite mnenje
Prijavite se in vpišite svoj komentar.
Izdelek še nima mnenj. Napišite prvo mnenje.
 

Oglejte si tudi:


Knjige » Književnost * leposlovje » Poezija » Sodobna poezija


Feniks - Grenko sladka mikropoezija

 

Feniks - Grenko sladka mikropoezija

Julia Doria

 

Pesniška zbirka > 54 misterijev vesolja, zakodiranih v mikropoezijo



Knjige » Književnost * leposlovje » Romani » Znanstvena fantastika


Sedem dni do apokalipse

 

Sedem dni do apokalipse

B. D. Benedict

 

V romanu gre za fiktivne (vendar možne) dogodke, ki se bodo zgodili v zadnjih sedmih dneh pred Apokalipso



e-pošta:
geslo:
 

Novi na straneh? Registrirajte se!
Pozabljeno geslo?

Košarica je prazna

Brez razprtih peruti bi bila ptica v višini kot kamen, ki pada. Človek brez duha je kot ptica, ki nikoli ne razpre peruti.

Rudi Kerševan

Vaš elektronski naslov:

Knjižne novice
Mavrični mesečnik

 

Kontakt za naročila: 040 796 639  info@doria.si  |  Dodajte stran med priljubljene  |  Nastavite stran e-knjigarne za domačo stran

Spletna knjigarna Doria.si vse pravice pridržane.