Opis vsebine:

Slikanica z aktualno romsko in vaščansko problematiko drugačnosti v konfliktu

Ko odrasli s svojimi prepiri zapravijo vse priložnosti, kaj še preostane otrokom? Mar otroci lahko povlečejo nit prijateljstva in povežejo dva različna svetova, ki jih odrasli kar naprej razdirajo? Otroci se učijo od odraslih.

Otroci posnemajo odrasle. Tudi tam, kjer je vsako prijateljstvo zatrto že v srži, obstaja vsaj tanka slamica upanja. Vsak otrok, ne glede na barvo, zasluži, da dobi vsaj priložnost. Priložnost da sprejema in da je sprejet. Pa tudi, da priložnost ponudijo otroci otrokom.

Namen slikanice je, da seznani z omenjeno problematiko in da otrokom že na začetku, še preden se lahko vmešajo odrasli, pokaže, da do istega cilja vedno obstaja več poti. Slikanica k temi pristopa iz obeh problemskih kotov. Tako kot poskuša v slikarstvu kubizem videti stvar iz vseh kotov hkrati, poskuša ta zgodba doseči ta cilj z besedno in kompozicijsko tehniko, ki problem osvetli iz višje perspektive. K ravnotežju v izobraževanju romskih otrok pa bi prispeval tudi paralelni prevod v romski jezik.

Odlomek:

ČRNO NA BELEM

»Hej, kje pa so moje drsalke?« sem vzkliknila in se vprašujoče ozrla po razredu. »Je kdo videl moje drsalke?«

Vsi so se začeli razgledovati naokrog. Zlezli smo pod klopi, pokukali v vsak kot, celo med police v omari - toda mojih drsalk nikjer! Bilo je konec zadnje ure in s prijatelji smo bili dogovorjeni, da se po pouku dobimo v dolini reke Krke, kjer je v prvem decembrskem mrazu zamrznilo nekaj luž. V zadnjih dneh je bilo tako zelo mrzlo, da se je na nekaterih mestih celo gladina reke spremenila v led. Tega nismo hoteli zamuditi.

»Saj niso mogle kar tako izginiti,« sem rekla in se popraskala po glavi. »Moje drsalke.«

»Si jih sploh prinesla s seboj?« so vprašali sošolci.

»Seveda,« sem odgovorila. Še zvečer sem jih stlačila v vrečko in jih postavila pred vrata, da jih zjutraj v naglici ne bi pozabila. Ampak, ali sem res pograbila vrečko, ko sem stekla iz hiše ali pa sem samo mislila, da sem jo?

»Če je pa tako ...« so rekli otroci. »Potem je kot črno na belem, da ti jih je nekdo ukradel.«

Nenadoma so se vsi pogledi obrnili v eno smer. Tudi moje oči so se nehote ustavile na deklici s črnimi kitkami. Se hitro pomaknile na fantka s skodranimi lasmi. 'Aha!' je pisalo na obrazih sošolcev. 'Lidija in Željko. Kdo pa drug?'

»Vidva sta jih vzela!« so zavpili otroci. Pred dnevi smo opazili romske otroke, ki so se skoraj bosi drsali po zmrznjenih lužah. Le kdo si v tem vremenu ne bi zaželel drsalk?

»Ukradla sta jih!«

»To pa že ni res!« se je uprl romski fantek in se postavil pred deklico. Mišice so se mu napele, stisnil je pesti. Vprašujoče sem pogledala Lidijo. 'Saj ni res!' sem pomislila. 'Ona mi tega že ne bi naredila.' V teh nekaj mesecih, odkar je z nami obiskovala šolo, sva čisto počasi, ampak tudi čisto zares postajali prijateljici. Pomagala sem ji pri domačih nalogah, ona pa je pripovedovala divje ciganske zgodbe, ki smo jih vsi radi poslušali.

Ampak zdaj so se stvari spremenile. Poglavar njihovega tabora se je skregal z vaščani. Črne packe o tem so se razlivale celo po straneh najbolj belih časopisov. Črne misli so se dotaknile tudi najbolj belih duš.

»Vidva sta kriva za vse!« so zavpili otroci in nekaj najmočnejših dečkov ju je brez razmišljanja obstopilo. Toda še preden so lahko karkoli storili, sta se spretno izmuznila in jo ucvrla iz razreda. Nekaj najhitrejših fantov se je zapodilo za njima, toda mala cigančka sta bila hitrejša od vseh.