UPOR TELESA - Telo terja resnico

Beg pred trpljenjem iz otroštva vidimo tako v religiozni poslušnosti kot v cinizmu, ironiji in drugih oblikah samoodtujevanja, ki se kažejo med drugim tudi v preobleki filozofije ali literature. Končno pa se telo temu upre. Celo če ga je predhodno mogoče pomiriti z mamili, cigaretami in zdravili, ima po navadi le zadnjo besedo, ker hitreje spregleda samoprevaro kot naš razum, posebno če smo ga izurili za delovanje v lažnem jazu.

Sporočila telesa lahko prezremo ali se iz njih norčujemo, vendar je vsekakor vredno upoštevati njegov upor. Njegova govorica je namreč pristen izraz našega resničnega jaza in naše življenjske sile.

""Ljubezen" nekoč zlorabljenega otroka do staršev ni nikakršna ljubezen. Je zgolj s pričakovanji, zanikanji in iluzijami obremenjena navezanost, ki terja od vseh udeležencev visoko ceno."

Ko se rodi otrok, potrebuje ljubezen staršev, se pravi naklonjenost, pozornost, skrb, zaščito, prijaznost, in pripravljenost za komuniciranje. Telo otroka, opremljeno s temi darovi, potrebnimi za življenje, ohrani dober spomin in kot odrasel človek bo pozneje lahko predal svojim otrokom enako ljubezen. Če pa je vse to pogrešal, ostane v človeku vse življenje hrepenenje, da bi bile njegove prve življenjsko pomembne potrebe zadovoljene. To hrepenenje pozneje v njegovem življenju prenese na druge ljudi. Po drugi plati pa: manj ko je dobil otrok ljubezni, boj ko je pod pretvezo, da gre za vzgojo, doživljal negacije in zlorabljanja, močneje je kot odrasel navezan na starše ali nadomestne osebe in pričakuje, da bo od njih dobil vse tisto, kar so mu starši ostali dolžni v odločilnem trenutku. To je normalen odziv telesa. Telo ve, kaj mu manjka, pomanjkanja ne more pozabiti, praznina je tu in zdaj čaka, da bo napolnjena.

Alice Miller je svetovno znana švicarska psihologinja, ki se ukvarja z vplivom otroštva na življenje odraslih. V svoji najnovejši knjigi Upor telesa analizira otroštva slavnih umetnikov, na primer Dostojevskega, Schillerja, Kafke, Prousta, Rimbauda, Virginie Woolf... Trdi, da lahko četrta božja zapoved (""Spoštuj očeta in mater"") otrokom zelo škoduje, saj jih, če jih starši zlorabljajo, odcepi od pristnih čustev in obremeni z občutki krivde. Na zanikanje resničnih čustev in pristne potrebe po komunikaciji pa se telo odzove z bolezenskimi simptomi ali motnjami hranjenja.

V prvem delu knjige avtorica opisuje, kako so trpke izkušnje v otroštvu zaznamovale življenje velikih umetnikov: Dostojevskega, Čehova, Kafke, Nietzscheja, Schillerja, Woolfove, Rimbauda, Mišime, Prousta in Joycea. V drugem delu analizira škodljiv vpliv četrte božje zapovedi (Spoštuj očeta in mater) na življenje odraslih, ki so bili v otroštvu zlorabljeni. V zadnjem delu pa obravnava anoreksijo kot hrepenenje po pristni komunikaciji ...

Poglavja:

I Povedati in prikriti (1. Strahospoštovanje staršev in njegove tragične posledice, 2. Boj za svobodo v dramah in preslišani krik lastnega telesa, 3. Izdaja lastnih spominov, 4. Samozaničevanje in neizpolnjena ljubezen, 5. Zaklenjeni otrok in zatajevanje bolečine, 6. Zadušen z materinsko ljubeznijo, 7. Velemojster odcepljanja čustev); II. Tradicionalna morala v terapijah in vednost telesa (1. Samoumevnost zlorabljanja otrok, 2. V vrtiljaku čustev, 3. Telo kot varuh resnice, 4. Ali smem to povedati?, 5. Raje moriti kot občutiti resnico, 6. mamila - prevara telesa, 7. Smemo opaziti); III. Anoreksija: Hrepenenje po pristni komunikaciji

"Čustva niso razkošje. So mnogostransko pomagalo v boju za preživetje." - Antonio R. Damasio