Iz spremne besede

Izlet v Belgijo

Iz Belgije poleg znamenitih čokoladnih pralin Godiva in Leonidas prihajajo tudi številni junaki stripov: Hergéjev Tintin, Les Schtroumpfs ali po slovensko Smrkci, Lucky Luke. Belgija je tudi dežela slikarjev in grafikov ter tudi dežela pesnikov in slovničarjev. Enega najbolj znamenitih priročnikov za uporabo literarne francoščine, Grevissov Le bon usage, ki ga pozna vsak študent francoskega jezika, je napisal Belgijec.

Belgija je kot umetna tvorba nastala v prvi polovici 19. stoletja in združila v eno državo večno sprte flamsko govoreče Flamce iz Flamske in francosko govoreče Valonce iz Valonije ter k temu pridala še nekaj nemško govorečih. Tako ima Belgija tri literarne jezike, če ne celo štiri, saj obstajajo napisana tudi dela v bruseljskem dialektu, imenovanem la brusselaire.

Francosko pišoči avtorji tiskajo svojo literaturo v glavnem v Parizu, flamsko pišoči pa v Amsterdamu. Tako je belgijska literatura v pravem pomenu besede ekstrateritorialna, številni pisatelji imajo dvojno državljanstvo ali pa so celo prestopili med Francoze in znamenita izjava, da je vsak drugi francoski pisatelj Belgijec, skoraj v resnici drži. Že od samih začetkov belgijske frankofone literature pa poteka tudi disput, ali gre za belgijsko književnost v francoskem jeziku ali za del francoske književnosti, ki nastaja na ozemlju belgijske (umetne) državne tvorbe.

Znamenit komentar na to temo je recimo podal belgijski slikar René Magritte: »Združenja umetnikov glede na to, ali so Valonci ali pa recimo Vegetarjanci, me čisto nič ne zanimajo (čeprav bi se mi morda umetniki Vegetarjanci zdeli za ščepec bolj zanimivi od umetnikov Valoncev).«

Številni frankofoni belgijski pisatelji so bili v minulih stoletjih Flamci, a so pisali v francoskem jeziku, ki je veljal za bolj kultiviranega, kot je tudi francoska kultura veljala za bolj razvito. Kam bo literarna zgodovina, če bo sploh še obstala, v 21. stoletju vtaknila te avtorje, po temperamentu povsem severnjaško mračne, težke, a po jeziku francoske? V glavnem velja, da se tudi njihov bolj okoren jezik, zato pa tudi precej inventiven in zanimiv, razlikuje od francoščine nesporno francoskih avtorjev. Torej po vsej verjetnosti res obstaja fenomen belgijske literature, pisane v francoskem jeziku, ki je zelo samosvoja in zanimiva. Ko listamo antologije in zgodovine frankofonih književnosti, naletimo na celo vrsto zanimivih belgijskih avtorjev tako v poeziji kot v prozi, plodovita pa je tudi dramatika.

Belgijska frankofona literarna tradicija je v marsičem podobna slovenski. Tudi ta se pravzaprav pojavi šele z 19. stoletjem, se ukvarja s socialnimi temami, z ljudskimi motivi in domoljubno poezijo. Še leta 1866 je bila več kot polovica prebivalstva v Belgiji nepismena. Za prvega valonskega klasika velja tudi v slovenščino prevedeni znameniti Charles De Coster in njegov še bolj znameniti pustolovski roman Tila Uelenspegla in Lama Dobrina junaške dogodivščine v deželi Flamski in drugod iz leta 1867. Sploh je povezav med Belgijo in Slovenijo v 19. in v začetku 20. stoletja še več.

Belgijsko simbolistično gibanje z Maeterlinckom in Verhaerenom je močno vplivalo na Cankarja. Spomnimo se samo znamenite slovenske literarne revije Modra ptica, ki je dobila ime po istoimenski drami Mauricea Maeterlincka. Tudi Georges Rodenbach, katerega šolski primer simbolističnega romana Bruges-la-morte – Mrtvo mesto že leta 1923 prevede Lojze Krakar in ga je v Ljubljani tiskal Cankarjev založnik Kleinmayr&Bamberg.

Leta 1855 je ustanovljena belgijska delavska stranka in 1920 belgijska komunistična partija, okrog katerih krožijo številni avtorji in intelektualci. Stavke rudarjev, tekstilnih delavcev, tkalcev odmevajo v romanih in novelah, katerih tematika je v glavnem socialne narave. Med pisatelji je precej pripadnikov delavskega razreda, ki nimajo nobenih šol.
Hkrati pa je močno tudi avantgardno gibanje, belgijski nadrealizem, dadaizem, vizualna poezija. Obstaja bogata tradicija literarnih revij, med njimi znamenita revija Cobra, v kateri je tiskan manifest belgijskega nadrealizma. Obstaja pa tudi dolga tradicija fantastičnih zgodb in nenazadnje je eden najznamenitejših belgijskih pisateljev plodoviti pisec detektivk o inšpektorju Maigretu Georges Simenon, ki ga je menda izjemno občudoval sam André Gide.
V belgijski frankofoni literaturi najdemo tudi številne ženske avtorice, romanopiske, pesnice, sploh pa je tako kot pri Slovencih najpomembnejša belgijska literarna zvrst poezija, ki je predstavljena v mnogih antologijah, na festivalih, v revijah in podobno.
Med znamenitimi belgijskimi avtorji omenimo še Jacquesa Brela, Henrija Michauxa in med mlajšimi razvpito Amélie Nothomb.

Thomas Gunzig, letnik 1970, je že uveljavljen frankofoni pisatelj s številnimi literarnimi nagradami. V svoji pisavi sledi tradiciji bizarnega, pogosto prisotnega v belgijski frankofoni literaturi, ki ga na samosvoj način vključuje v socialno tematiko. V Najmanjšem živalskem vrtu na svetu, objavljenem leta 2003, se izgubljeni tipi mlajše generacije lovijo v sodobnem svetu, polnem nepredvidenih, neprijetnih situacij, ki povzročajo tesnobo, a so hkrati tudi komične. Nekdo najde na svojem vrtu mrtvo žirafo in se spopade s težavo, kako se je znebiti. Drugemu so ukradli katrco in jo spet našli.

Ko se oglasi na policiji, da bi jo prevzel, izve, da je v njej neki manijak napol požrl in posilil tri dekleta. Spet tretji se težko sooča s samoto in z napornim delovnim urnikom. Javi se na oglas, prek katerega nekdo za družbo ponuja lepa dekleta. Izkaže se, da so res lepe punce v bistvu klonirane krave mlekarice. Vsaka od zgodb, postavljenih nekam v Bruselj ali katero od njegovih predmestij, je posvečena eni živalskih vrsti – od zlatih ribic, krav, medveda, koale, psa do kuhinjskega ščurka, ki pa nam jih Gunzig predstavi na čisto poseben način, skozi pripovedi o mlajših moških pri tridesetih, ki se jim nikakor ne uspe znajti v življenju, ki imajo težave z ženskami, s poklicem in svojim časom nasploh.

Svet, v katerega Gunzig vtke zgodbe svojih luzerjev, bednih tipov z bednimi problemi, je pravzaprav beden svet. Nebo in narava sta daleč ali pa ju sploh ni mogoče videti, in sicer zaradi preosvetljenih prevelikih mest, zaradi večne sivine, zaradi pomanjkanja domišljije. V tem bednem svetu tavajo izgubljeni ljudje od enega supermarketa do drugega, vmes pa naletijo na kak bizaren problem, ki jim že tako mizerno življenje naredi še bolj mizerno. Morda res govorijo nekakšno francoščino, ki pa je čisto osiromašena in nekako zakompleksana, ker ni amerikanščina, zato si vsi junaki v glavnem nadenejo tudi ameriška imena ter komunicirajo z idiomom ameriškega filma in populističnih medijev, namenjenih najširšim množicam.

Ta naša doba, začetek 21. stoletja, je neko nedoločljivo pred ali postkatastrofično obdobje, nekakšne sive in vlažne vice, kot bruseljsko nebo pozimi. Ljudje, ki živijo v tem času, predvsem v velikih mestih, so precej neizobraženi, netolerantni, nekomunikativni in obsedeni s pragmatično utilitarnim na vseh ravneh. Sicer pa avtor pravi, da se v prevelikih mestih počuti slabo, da ima raje manjša mesta bolj po meri človeka.

Gunzig se je uveljavil predvsem z zbirkami kratkih zgodb, v katerih njegov smisel za črni humor, burleskno in bizarno in nekako stripovski jezik pridejo najbolj do izraza. Tiskajo ga tako belgijske kot prestižne francoske založbe, na primer Gallimard. Napisal je tudi nekaj romanov za odrasle in literaturo za otroke.

Tako kot Sramežljivi iz njegove zgodbe Vlečni pes je rojen v mestu Uccle, predmestju Bruslja. Kot otrok bere Goldinga, potem pa kmalu začne pisati tudi on. Njegov stari oče po očetovi strani je Čeh in ni zgolj slučaj, da so prvi objavljeni prevodi Gunziga ravno v češčini.
Najnovejši roman, ki ga pravkar zaključuje, Petit manuel de survie a l'usage des incapables – Kratek priročnik za preživetje nesposobnih, delno poteka v Pragi. Roman Kuru pa se delno dogaja v Berlinu, ki ga zelo dobro pozna in kjer dostikrat biva, saj od tam prihaja njegova žena. Za zbirko kratkih zgodb Mort d'un parfait bilingue – Smrt popolnoma dvojezičnega je leta 2001 prejel prestižno belgijsko literarno nagrado Victor Rossel. Za Najmanjši živalski vrt na svetu pa je prejel nagrado založnikov.

Jana Pavlič & Tomaž Toporišič

Thomas Gunzig pripada najmlajši generaciji belgijskih pisateljev. Rodil se je leta 1970 v Bruslju, nase pa je opozoril že v študentskih letih, ko je prejel nagrado pisatelja-študenta za zbirko novel z naslovom Nestabilne situacije, ki se nagibajo v mesec avgust (Situation Instable Penchant vers le mois d'Août). Zbirka je v grobem že nakazovala bistvo Gunzigove poetike. Nestabilne situacije se odlikujejo po svoji absurdnosti, črnem humorju, fantastičnem, čeprav krutem realizmu ter celo nekoliko morbidnem pesimizmu.

Gunzig piše predvsem kratke zgodbe, preizkušal pa se je tudi kot dramatik in romanopisec. Leta 2001 je izšel njegov prvi roman Smrt popolnega dvojezičnika (Mort d'un parfait bilingue), za katerega je prejel kar dve literarni nagradi.