Opis vsebine:

Splitska pisateljica Aleksandra Kardum se je na hrvaški literarni sceni pojavila sredi leta 2005, tako rekoč v skladu s stripovsko krilatico Prišla je tiho in postala legenda.
Aleksandra Kardum je tistega vročega poletja pri majhnem, neznanem založniku objavila roman Kar sem zamolčala, ki ga sprva ni nihče opazil, potem pa je naenkrat postal kultna knjiga novejše hrvaške ženske pisave. Kardumova je profesorica, žena, mati; sodi v generacijo, ki sta jo prizadela vojna in tranzicija.

V svoji prvi knjigi opisuje ženske iz svojega generacijskega, kulturnega in mentalnega okolja. Kar sem zamolčala je tipična ženska pisava, introspektivna, lirska, osnovana na asociativnih strategijah in dramaturgiji, ki ji na videz manjka trdnost, ki pa se na koncu zgosti v močan končni poudarek. Tisto, po čemer je Kardumova drugačna, so njene junakinje, ki so značilno naše. To so ženske, ki so razpete med mladost in starost, tu so mediteranske družine in postindustrijske postdružine. Patriarhalne in postmoderne junakinje, razpete med službo in družino, delo in kosilo, vas in mesto. Junakinje romana Kar sem zamolčala živijo – čisto kot pri nas – več vlog v enem telesu, pri čemer z vsakim od svojih jazov služijo drugemu: sebi, delodajalcu, družini, družbi.

Aleksandra Kardum je z novim romanom šla še dlje. Čeprav je še vedno trdno zasidrana v introspekciji, intimizmu in do določene mere tudi ženski subjektivnosti, njena knjiga A spiš? opisuje bolj zapleteno dogajanje. Enoten izpovedni subjekt prvega romana se zdaj spreminja v množico oseb. To ni več lirski solo za eno glasbilo, temveč je skladba za komorni orkester. Sestavljeni kot skrivnostni, premešani koščki puzzla nam deli romana A spiš? odkrivajo notranji svet junakov, ki jih družijo in ločujejo spol, narodnost, petdeset let zgodovine, izkušnja emigracije ali imigracije.

 
Kdo so junaki(nje) Aleksandre Kardum? O njih izvemo le malo, pogosto so prikazni, ki jih vidimo skozi motna stekla bolnišnice. Zdi se, da ima Aleksandra Kardum nekaj skupnega z argentinsko filmsko režiserko Lucrecijo Martel, ki je svoj eliptični, aluzivni stil razvila zaradi tega, ker je zelo kratkovidna. Tudi pri Aleksandri Kardum, prav kot Lucreciji Martel, podobe sestavljamo iz večpomenskih koščkov. Podoba se oblikuje postopno, ko se nam razkrivajo usode. Eden od junakov je tujec, slavist, verjetno zahodnjaški mirovnik, ki ga po avtomobilski nesreči pripeljejo v bosansko bolnišnico. Drugi je zdravnik, katerega dekle je daleč, v Avstriji.

Tu so še sestre in zdravnice. In je tujčeva žena, doma iz Bosne. In je vsaj en glas iz preteklosti – dnevnik deklice pred puberteto, ki konec leta 1945 zapisuje okrutno resničnost, ki jo doživlja – piše o očetu, ki je pripadal napačni vojski, in o materini zvezi z lokalnim političnim mogočnežem, s katero želi mati obvarovati družino. Na koncu romana ta časovno izpahnjena fabulativna črta kot intarzija sede v robustno podobo sedanjosti.

 
V romanu tujec zdravniku pravi: »Vse je povezano. Sploh pa tu, v teh državi: ta ciklus nesreč, ki se pojavlja vsakih nekaj let … kot ženska, ki vsak mesec trpi zaradi plodnosti. Tudi nas, ki se pojavimo bogve od kod, se ne ogne, posesa nas v spiralo časa.«
Ta menstruacijski ciklus balkanskih nesreč je resnična tema Aleksandre Kardum. Mnogi pisatelji so se v teh krajih ukvarjali s ciklusi maščevanja, klanja in bratomornega prelivanja krvi, ki periodično namaka dinarsko skalovje. V hrvaški književnosti so o tem pisali Josip Mlakić, Anđelko Vuletič, v sosednjih Mirko Kovać, Fulvio Tomizza, Dragan Velikić … Skoraj vsi so o tem pisali iz moške perspektive, perspektive trga, javnosti, cokle in baretke.

Aleksandra Kardum pa o tem piše drugače, iz ženskega zornega kota, s položaja tistih, ki premišljajo o posledicah. To je vedno tista balkanska alma mater, ki na pogorišču prešteva: Mati Hrvatov, Kosovska Djevojka. Povezava menstrualne krvi in tiste, prelite med vojno, ni naključna. Tu se vojujejo zaradi kotitve, poroda, rojevanje je politično dejanje, materinstvo mobilizacija, posilstvo med vojno – to smo lahko videli – pa geostrateško orožje. Roman Aleksandre Kardum je poln žensk, ki tiho trpijo posledice. To so zdravnice, ki zdravijo poškodbe, emigrantke, posiljene, sirote, tiste, ki skrbijo za propadle može, nesrečne bolnike. Pri tem vojna v prozi Aleksandre Kardum deluje kot luknja v vrtincu.

Ta je v središču, vse se zliva k njemu in vse je pogojeno z njim, njega pa ni, samo luknja je, odsotnost, nekaj, kar se razume samo po sebi in o čemer se molči. O vojni namreč govori samo tujec – nem, neveden, preveč racionalen inozemec.
A spiš? Aleksandre Kardum ni lahkotna knjiga. To je zgoščen, zapleten roman, ki zahteva skrbnega in vztrajnega bralca, takega, ki je pripravljen brskati naprej.
Ko govorimo o romanu A spiš?, se to krepko povrne.

O AVTORJU