Opis vsebine:

GOVORI BEZEG)

 

ČAS BEZGOV (1): Ki si me trikrat natrgal in sedemkrat zaklel v razsikano stoletje! kaj si storil z voljno kožo? ki z netopirskimi krili frfota po razdišanem kraljestvu. Ki me v uticah črnih oči duši in ugaša …
Ki niso krivile rogov, preganjale vetra in dvigale k soncu samo sinov! kaj si storil z rokami bezgovimi? ki ne téžkajo več belih krstic časa demonskega! časa jalovega! …
Ki so potovale iz sajastih kotličev in brbotajočih samovarjev do bajnih vrelcev Koromándije! kaj si storil z očmi sanjavimi? ki me kropíjo s kropom in sladkajo z žličko moje krvi …
Kaj si storil s prostornino bistva? ki me smuka in grobo liže. Kaj si storil z mrtvim zobom? ki me grizlja in prevaja v šumenje …

Nezaslišano
tvoj Bezeg Samorodni

Iz spremne besede

Poslušal sem tudi zgovorni molk Stropnikove besede. Čutil sem ga kot poezijo, ki ima in združuje vse lastnosti estetske refleksije in hkrati filozofskega sistema, s pomočjo katerega tipa skozi znake in pomene do spoznanj, sporočil, aksiomov, smislov in nesmislov, celo oksimoronov. Pesnik se (morda?) vede kot filozof, kot preučevalec vsega, kar ga priveže nase z nekim impulzom, s skrivno emotivno silo in celo z racionalno ukročeno radovednostjo. Stropnik skuša bralca prevzeti, prepričati, prepeljati po ozki brvi-pesmi čez teman in globok prepad-poezijo do razkritja lastne pesniške pokrajine.

Peter Kuhar

O AVTORJU