Avtor - Lojze Kovačič

Lojze Kovačič je ne samo po anketnih preverjanjih, opravljenih ob milenijski vročici, ampak tudi s širšim soglasjem poznavalcev slovenske literature vodilni mojster pripovedne proze dvajsetega stoletja. Ob njegovih romanih pa ne gre prezreti tudi navidez drugotne, esejistične dejavnosti. Tako je že pred tremi desetletji zaznamoval slovensko esejistiko s spisom, nepretenciozno naslovljenim Delavnica.

(1928-2004) Lojze Kovačič se je rodil 9. novembra 1928 v Baslu, švica, v izseljenski družini. Njegova mama je bila Nemka, oče Slovenec. Leta 1938, ko so švicarske oblasti pred začetkom 2. svetovne vojne izgnale vse izseljence, ki niso imeli švicarskega državljanstva, je skupaj z družino prišel v Slovenijo. Prvo leto je živel v Novem mestu, potem pa v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in pedagoško akademijo (slavistika, germanistika). Leta 1944 mu je umrl oče, nato pa je nova jugoslovanska oblast pregnala še njegove domače (mater, sestro, nečakinjo) v begunsko taborišče DP v Avstriji. Lojze je sicer ostal, vendar je imel kot sumljiva oseba nenehne težave z oblastjo. Tri mesece (od decembra 1945 do marca 1946) bil zaprt in leta 1947 v JLA pred vojaškim sodiščem obsojen na pol leta disciplinskega bataljona. Po vrnitvi iz vojske je delal kot novinar dopisnik pri Mladini, nato je bil urednik podjetniškega časopisa, od leta 1963 do upokojitve pa je bil zaposlen kot umetnostni pedagog v Pionirskem domu v Ljubljani.

 

Svoje literarne in avtobiografske prispevke je pričel objavljati že kmalu po vrnitvi družine v Slovenijo in zaradi njih redno prihajal v konflikte z ideologi komunistične partije. Danes njegovo pripovedništvo velja za najpomembnejši zgled slovenske povojne proze.
Pomembnejša dela: Ljubljanske razglednice (1956), Ključi mesta (1967), Deček in smrt (1968), Sporočila v spanju – Resničnost (1972), Pet fragmentov (1981), Prišleki (trilogija 1983–85), Basel (1986), Prah (1988), Kristalni čas (1990), Zgodbe s panjskih končnic (1992), Vzemljohod (1993), Književna delavnica – šola pisanja (1997).
Nagrade: Župančičeva nagrada mesta Ljubljane (1972, 1986), zlata Linhartova plaketa za gledališko dejavnost (1973), Prešernova nagrada (1973), nagrada Kresnik za najboljši roman leta (1991), nagrada Morishigo za najboljšo radijsko igro na mednarodnem festivalu radijskih iger v Tokiu (1993) in Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo (1996).