ROSENJE

Oblaki dežnega upanja.
Komaj slišni
Tavajoči koraki
Po mehki travi rosnih biserov.
Vse polno jih je!
UMETNIK:
Lahko bi se sklonil
in si žepe napolnil.
A čemu bi jemal sam sebi?
Čemu nepotebno skrunjenje
Tvojega imena?
...

Cakijeve pesmi so pesmi radosti rojstva in grenkobe smrti. V pesniški zbirki, ki je izšla v nakladi 770 izvodov, je 44 pesmi in 44 Izakovih slik. številka 44 ponazarja 44 Izakovih let, sama zbirka pa je razdeljena v 4 sklope - poimenovane po letnih časih. Vsako pesem spremlja umetniška slika; tematika pesmi je razvrščena od svetlobe proti mraku, od rojstva proti smrti našega (so)bivanja oz. od pomladi proti zimi. V vsakem sklopu je enajst pesmi; (št. 11 pomeni nekaj nedokončanega).

Številke 44, 11, 2002 (letnica smrti pok. Izaka), se kar igrajo s simetrijo, ki na splošno nakazuje na nekaj lepega, srečnega in harmoničnega, a Izaku očitno simetrija ni bila naklonjena. Ali je pač bila? Na nek drug, na samo njemu znani način? O tem je v zbirki napisal in na predstavitvi spregovoril akademski slikar Peter Vernik Pero, predsednik društva likovnih ustvarjalcev Slovenije, kateri je zbirko oblikoval in vanjo uvrstil reprodukcije Izakovih umetniških slik. Spremno besedo je zapisal pesnik Robert Titan Felix.

Franc Cigan Caki je izdal PRVO samostojno pesniško zbirko ROSENJE. Ljubiteljsko poje tudi v Moškem pevskem zboru Lipovci; posebej zanj je prekmurski narodni pesmi »Teče mi vodica« dodal 3. in 4. kitico: 3. Prišel boš, prišel boš tij nazaj,/ z velkoga kraja v en mali kraj./ Ge san se zmijvala, joukala/ tam te bom čakala/ 4. Čakaj me, čakaj lübica tij,/ meni se k tebi že jako midij/ Prišel bom, prišel bom k tebi gnes/ lübil do konca dnij./ in ji na ta način skrojil optimistični – bolj veseli konec, kateri se še posebej poredko pojavlja v prekmurskih narodnih pesmih.