Ali smo že kdaj slišali, da imajo upokojenci čas? Resnico o tem razkriva duhovita, zabavna in optimistična knjiga, ki bo zagotovo razvedrila vsakega upokojenega bralca ali bralko.

Knjiga, ki jo je o upokojenskem življenju napisal upokojenec. Informacija iz prve roke torej o lepih in manj lepih plateh t. i. tretjega življenjskega obdobja. Avtor slika upokojensko druščino, ki na vsakodnevnih druženjih vpleta v običajne družabne pogovore tudi aktualne teme, med drugim pokojninsko reformo. Plastične prikaze upokojenskega načina razmišljanja dopolnjujejo podatki o številu upokojencev, njihovi starostni sestavi in političnem delovanju.

Avtor se ne more znebiti občutka, da so upokojenci premalo povezani med sabo, zato jih spodbuja k večji povezanosti. Opozarja, da se glas "penzionistov" premalo sliši kljub njihovi številnosti, zato se mu zdi povsem brez potrebe jadikovati nad nenaklonjenostjo družbe do njihovih tegob. Meni, da so si upokojenci sami krivi za osamljenost, saj se ne odprejo priložnostim, ki se jim ponujajo ne glede na starost.

Pisec želi s knjigo razgibati svoje stanovske kolege – "sivce" – ter jih vreči iz dremavice in večnega tarnanja. Pravi, da imajo vsi drugi toliko povedati o njih kot največjem državnem problemu, zato je čas, da se oglasijo sami. V njihovem imenu je to storil Daniel Artiček. Z lastnim zgledom je pokazal, da so tudi "sivci" lahko ustvarjalni in polni življenjskega zagona. Avtor sicer ne more vedno skriti razočaranja nad upokojenci, ker se preveč zapirajo pred svetom, a vedno prevlada njegov pozitivni pogled na življenje.

V berljivem, sočnem in humornem jeziku minevajo poglavja, v katerih avtor vsestransko obdela upokojenski utrip. Marsikaj o vsebini pove že njihov naslov. "Vsak dan enako" se glasi naslov prvega poglavja. Sledi predstavitev podatkov o številu in starostni sestavi upokojencev – nekakšna osebna izkaznica "sivcev". Nato se avtor loti potencialne moči sive armade in njihove večne časovne stiske. Nadaljuje s politično dejavnostjo upokojencev, njihovo vključenostjo v sivo ekonomijo in odnosom do premoženja.

Predstavi koledar praznikov in način njihovega praznovanja ter ljubezensko življenje v starosti in primere osamljenosti. Upokojenci so redni gostje zdravnikov, zato se avtor ne more ogniti temu delu njihovega "delavnika". Ob koncu se z ironijo spomni tudi zadnjega življenjskega poglavja – odhoda. Vsako poglavje se konča z duhovitimi in iskrivimi grafiti.

POGLAVJA: Vsak dan enako, Kdo smo?, Koliko nas je?, Državni problem, Rodi se armada, Nimam časa!, Upokojenci in politika, Siva ekonomija, Starost in premoženje, Praznovanje, Starost in ljubezen, Osamljenost, Bolniki in zdravniki, Odhod, Dokončna rešitev.