Opis vsebine:

Poezija Vanje Strle je kakor drevo. S koreninami je trdno in prostovoljno ujeta v ta trenutek ("v obraz sončnice v zapiranju") in prav v tem trenutku in tukaj je kot drevo pogumno prisotna, ne beži ne v preteklost ne v prihodnost. Zato lahko širi veje proti nebu, zato lahko raziskuje najbolj naravno hrepenenje, hrepenenje po nas samih, in zato je njen uvid na trenutke tako jasen ...

KAR JE PODOBNO MORJU

kar je podobno morju,
ni nikoli dokončano,
mogoče samo za hip,
tako si mi rekel,
tiho in nežno,
gledal si me v oči,
vijolice so dišale ...

Sem morje jaz
ali ti?