Druga pesniška zbirka Marka Djukića lovi koščke skupne zgodovine dveh ljudi, katerih koli dveh ljudi, ki sta kdaj skupaj risal ljubezenski zemljevid.
Lirski subjekt od prve do zadnje pesmi prehodi celo pot od kraja nekalj lepega me čaka do kraja tudi sam bom preživel.
In vmes naniza vse, zaradi česar se splača – kljub temu, da mu nekje vmes postane jasno, kakšen bo konec – nadaljevati začrtano pot.

Skozi prizmo celote zbranih pesmi lahko bralec že v prvih pesmih najde napoved obupanega poskusa približati se drugemu, ki pa se zaradi nezmožnosti izrekanja bistvenega vsakokrat znova izjalovi in ga odloži na novem začetku, ki vodi k že znanemu koncu. S tem v sprva lahkotno igrivost ljubezenske igre pesnik nevsiljivo vpelje težo in brezizhodnost vsem tako znanega vsakdana, ki njegovo poezijo bolj kot karkoli približa sodobnemu bralcu.

Vidiš
o tebi govorim
ko poskušam zakriti
naklonjenost
z razvlečenimi opisi
svojega pogleda na ta in ona
bivanjska vprašanja
ko ti bom napisal
ljubezensko pesem
bo za violončelo
in tenor

*

Grizljam ure
tvoj vonj še vedno
lebdi nad zaprašenimi knjigami
pod uličnimi svetilkami
opite mušice
strmoglavljajo
na tvoje še sveže stopinje …
(stran 44)