Nova pesniška zbirka Tropine Toneta Kuntnerja je zbir pesmi zadnjih pet let, kakor jih je zorelo, zbralo, zmlelo, »sprešalo«, iztisnilo življenje. Pesmi govorijo večinoma o zastrtih, senčnih, temnih doživetjih, zlasti o srečanjih s smrtjo, ki je pesnika prav v zadnjih letih pogosto obiskovala, a obenem tudi o ljubezni in različnih vsakdanjih rečeh. Temu primerno so pesmi razdeljene v cikluse, ki se sicer končajo s smrtjo in pogledom z druge strani na človeško bivanje, vendar prižigajo luč in potrjujejo prepričanje, da nič ne gre v nič in da je kljub pogostemu brezupu vredno verjeti v smiselnost našega bivanja, v ljubezen in dobroto, v človeškost in človeka.

Sadjaril sem

Sadjaril sem,
kakor sem vedel in znal. -
S srčno ljubeznijo.

Obiral in spravljal
zrele sadove
v sadovnjaku življenja.

Prebiral, izbiral,
jih mlel in stiskal
v preši življenja.

Skrbno gospodaril,
kletaril, kelnaril
v kleti življenja ...

Ne brez bolečine -
sadove življenja
spreminjal v tropine.

Zbirka prinaša 62 pesmi. Uvaja jih pesem o tropinah: Kar je prelepo cvetelo / in dehtelo svoje dni, // kar je s časom dozorelo / v obilen sladek sad, // kar zamlelo, stisnilo, / kar zavrelo v pijačo / nam za žejo in omamo -- / zdaj zavrženo leži, / grenkokislo zaudarja / in plesni. Vrata v to trpko zbirko pa zapira tale štirivrstičnica o naši začasnosti in hkrati večnosti: Mi tu, vi tam, a neločljivi: / v živih mrtvi, v mrtvih živi. // Drug drugemu nikoli bližji. / Mi tu, vi tam. Molče med križi.