V svoji pesniški zbirki Josip Osti s kar se le da pretehtanim besediščem, kar je posledica dejstva, da si je izbral slovenski jezik za svoj novi jezik, vstopa v razpirajoči se cvet mistične rože, rože mogote, v najglobljo skrivnost narave in človeka. Pesnik povsod išče pesem, išče skorajda načrtno, sistematično, kot da bi sledil nenapisanemu programu tajne bratovščine veščakov poimenovanja, v vsakem najmanjšem drobcu sveta, v žuželki, v lesku, ki pozlati jesenski sadež, v opojnem vonju vina, v ptičjem ščebetu, v znoju, ki posrebri ljubljeno telo, v spominskem utrinku, v katerem se za hip prižge obraz njegove matere Veronike…v vsem je skrita pesem, ki jo mora pesnik dvigniti v svetlobo jezika in ji vdahniti svojo dušo. Najmočnejša sila, ki obuja v življenje, v pesem, pa je ljubezen. Osti je izrazito erotičen pesnik. Njegova erotika je odprtost za svet, je izročenost, na milost in nemilost, življenju. Pesnik ve, da tisto, kar ima rad, kar ima najraje, tudi najbolj boli. Ker bolita tako življenje kot ljubezen, a tudi pesem boli. Saj pesem ni le dar, je tudi ali predvsem rana … (Iz recenzije Iva Svetine).

Ko se ustavim sredi vrta

Ko se ustavim sredi vrta in se za hip izgubim
v času in prostoru. Ko se pred mojimi očmi
razkrije skrivnost prvega odprtega popka
rdeče kamelije. Ko zaslišim, kako diha
iz zimskega spanca prebujena mlada melisa,
kako s še gole veje jablane kaplja med
slavčkovega glasu ... Ko se ustavim sredi vrta
in se za hip izgubim v času in prostoru,
mi neviden pajek s tanko pajčevino,
kot da je spletena iz zlatih nitk žarkov
jutranjega sonca, oči premreži.

Moj pesniški jezik

Moj pesniški jezik je po vsem, kar se mi je
v življenju zgodilo, najbolj podoben štoru
požagane stare hruške, iz katerega vedno
znova poganjajo mladike in obljubljajo,
da bodo njihove veje, po katerih, tako
kot po mojih verzih, skačejo sinice, spet
obrodile. S plodovi časa. Ne ve se, ali bodo
sladki ali grenki.

O avtorju

Josip Osti, pesnik, pripovednik, esejist, literarni kritik, urednik in prevajalec, je bil rojen leta 1945 v Sarajevu, kjer je preživel večji del svojega življenja. Njegov opus obsega 16 pesniških zbirk, od tega sta dve napisani v slovenščini, tri prozna dela ter trinajst knjig esejev, literarnokritiških in publicističnih tekstov. Njegova dela so bila prevedena v italijanski, češki, angleški, poljski, turški, bolgarski in makedonski jezik. Tudi sam je aktiven prevajalec, do zdaj je prevedel več kot sedemdeset del, precej je prevajal tudi iz slovenščine. Uredil je tudi nekaj antologij poezije in proze.

Za svoje literarno delo je prejel številne nagrade: nagrado Trebinjskih večerov poezije za najboljši pesniški prvenec v Bosni in Hercegovini leta 1971, dvakrat nagrado Združenja literarnih prevajalcev BiH (1981 in 1985), Župančičevo listino (1985), ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, Potokarjevo listino (1987), ki jo je podeljevala Zveza literarnih prevajalcev Jugoslavije, nagrado zlato kolo (1991), nagrado zlata ptica (1992), mednarodno literarno nagrado Vilenica (1994), plaketo mesta Ljubljana (1997), Veronikino nagrado (1999) in Župančičevo nagrado (2000).