Petintrideset let po prvi knjižni objavi svojih pesmi je Ivo Svetina napisal novih 75 pesmi in jih naslovil Pesmi nevednosti. Nove Svetinove pesmi že kar na prvi pogled opozarjajo, da se je pesnik tokrat odločil, prvič, za krajšo, zgoščeno pesemsko obliko in, drugič, da je vsaki pesmi dal praviloma enobesedni naslov.

Prav ti naslovi vežejo pesem v celoto in skoznje se razkriva četudi lirična, pa vendarle zgodba tako imenovanega pesniškega subjekta, ki se na pragu zrelih let odpravi, morda poslednjič, na pot, na romanje za nikdar najdenim, nikdar poimenovanim idealom, ki je Pesem.

Ti dve značilnosti govorita o tem, da se pesnik zaveda svoje zasvojenosti z lepoto besed in brezmejnim besediščem, znotraj katerega je v marsikateri svoji pretekli pesniški zbirki izpisoval svoj prepoznavni baročno-esteticistični »program«.

MOJSTER

Kdaj mojster ve, da je izbral besede,
ki se kar najbolj prilegajo misli,
bolj podobi kot stihu?
ko ga zaboli tam globoko notri,
kjer živi sam v sebi neznanec.
In se oči zaiskrijo, kaplje
rubinaastega vina,
nekega poznega popoldneva.
In bolečina njegova senca postane.