Igra in resnica

Štefka Drolc je v slovenski film prinesla preprosto naravnost, domačnost, čudovito milino, v katero se je filmska kamera vselej zlahka zaljubila, naj je bila Na svoji zemlji, Na papirnatih avionih ali Na klancu, v intimi velikega plana ali v epizodnih drugih planih, vselej jo je našla, resnično, kakor življenje.
S svojo toplino in svetlobo je bila kot ustvarjena, da postane slovenska filmska mati, v tradicionalni (Na klancu) in moderni podobi (Na papirnatih avionih). S svojo pristno zadržanostjo, bolj človeško kot igralska prisotnostjo, je najbrž celo naša najbolj čisto filmska igralka.

Ko se skuša govoriti o izjemnem filmskem igralcu, o tako imenovani filmski zvezdi, se v pomanjkanju boljšega orodja in v silni želji po objektivnem, teoretsko utemeljenem in malone znanstvenem statusu dognanj pogosto zateče k čarobni besedi - fotogenija. Fotogenija - kakor usodno srečanje človeka in objektiva filmske (ali fotografske ) kamere - brezmilosti odloči, ali človek zažari in dobi mesto na filmskem nebu, ali pa ostane na filmski zemlji, obsojen na pozabo.