Za delo Ognji, francoske pisateljice Marguerite Yourcenar lahko rečemo, da ga v prvi vrsti označuje osupljiva raznolikost: najprej raznolikost zvrsti (poleg proze, esejev, gledaliških del je pisala tudi kritike in prevajala), nato pa predvsem tematska, časovna in prostorska raznolikost snovi, ki se jih loteva.

Ognjem v tem pogledu pripada izjemno mesto, saj pisateljica že v začetku predgovora odkrito naznanja, da je knjiga >plod ljubezenske krize<, ter tako jasno razkriva njihovo zasidranost v lastni realnosti.

Ognje ne bi mogli označiti za zbirko novel v pravem pomenu besede, saj so teksti variacije na temo neuresničene, onemogočene ljubezni, te pa z vmesnimi, fragmentarnimi mislimi o lastnem bolečem doživljanju erotike povezuje pripovedovalni glas.

Dolg uvod pojasnjuje ta okvir kot trenutek, ko se je osebna zgodba v domišljiji morala prezrcaliti v zgodbe iz – večinoma grške in le enkrat krščanske – mitologije. Te pa so se navezale na obdobja tesnobe zahodnjaške sedanjosti ali bližnje preteklosti – obdobja vojne, terorja, urbane apokaliptičnosti.

Vsaka zgodba uvaja enega junaka, katerega življenjsko usodo in razvoj prikazuje glede na njegovo čustveno nagnjenost, prevladujočo strast, ki določa in vodi njegovo bitje. Tako so poleg Fedre, Sapfo, Marije Magdalene, Klitajmnestre, katerih liki so v zahodni zavesti že navzoči kot tipizacije notranjega čustvenega vzgiba, s tega vidika prikazani tudi Ahil, Patrokles, Fajdon.

Čustveni motivi, ki so jim domala nemočno prepuščeni, vodijo njihova dejanja na vseh področjih delovanja, ne glede na to, ali gre za hetero ali homoseksualna razmerja.

Mitološke epizode se torej kažejo izključno z njihovega omejenega, partikularnega zornega kota, ki ga zaznamuje predvsem tragičnost nepotešenega hotenja, nezmožnost izpolnitve.

V tem se tretjeosebne pripovedi menjavajo z bolj dramatičnimi monologi ter v sedanjost pisanja postavljenimi gostopomenskimi, a preprostimi izjavami pripovedovalke o lastnem stanju glede na ljubljeno osebo, ki učinkujejo že skorajda kot maksime.

Skozi zaporedje zgodb pa se nakazuje tudi razgibana dramaturgija te strasti, od zavzetosti, popolne potopljenosti vanjo, do nemoči in nazadnje spoznanja o neizogibnem in nujnem preživetju.

Iz vsebine:

Fedra ali obup
Ahil ali laž
Patrokles ali usoda
Antigona ali izbira
Lena ali skrivnost
Marija Magdalena ali zveličanje
Fajdon ali vrtoglavica
Klitajmnestra ali zločin
Sapfo ali samomor
Suzana Koncut: O pisateljici in njenem delu

Marguerite Yourcenar (1903-1987) sodi med najpomembnejše avtorje francoske literature 20. stoletja. Živela in pisala je odmaknjeno od literarnih krogov in mod. Intenzivno se je posvečala študiju zgodovine in starejše, zlasti klasične umetnosti.

Njeno delo je zaslovelo razmeroma pozno, danes pa ga največkrat označujejo kot klasično. V slovenščini že imamo njene romane Aleksis ali Študija o brezplodnem boju, Hadrijanovi spomini in Opus nigrum ter zbirko poetične proze Ognji. Omeniti je treba tudi slovito družinsko kroniko Arhiv s severa.