Opis vsebine:

Avtorici se v pričujoči knjigi posvečata vprašanju pravičnosti v povezavi z vplivom drugačnosti na (ne)uspešnost “rizičnih” skupin učencev v slovenski osnovni šoli. Zanima ju zlasti, kako v okviru rednega šolanja upoštevati različnost učencev in zmanjševati izhodiščne neenakosti možnosti.

Potem ko orišeta bistvene sestavine teorije pravičnosti, etiko skrbi, multikulturalizem in inkluzivno šolo, predstavita in interpretirata izsledke empirične raziskave, ki sta jo opravili med osnovnošolskimi učitelji na razredni in predmetni stopnji. Ena ključnih ugotovitev raziskave je očiten razkorak med stališči respondentov do načela enakih možnosti in prevzemanjem odgovornosti za učni uspeh deprivilegiranih skupin učencev. Avtorici tudi ugotavljata, da naš izobraževalni sistem ne omogoča optimalnega razvoja posameznika, kar zadeva raven ohranjanja in razvijanja lastne kulture.

Iz knjige

Predpostavko, da je pravičnost družbeno bolj zaželena od nepravičnosti, enakost in enakopravnost pa bolj kot neenakost in diskriminacija, lahko verjetno večina načeloma sprejme, toda kako jo realizirati v konkretnih šolskih sistemih oz. v konkretnih šolskih praksah in koliko je slovenska osnovna šola pri tem uspešna?

/.../ Zahteva po vključevanju marginaliziranih skupin v redno osnovno šolo je pri nas bolj razumljena kot omogočanje vključenosti predvsem na fizični ravni oz. lokacijsko, medtem ko z vidika "drugačnih" pomeni pričakovanje večine, da se čim prej asimilirajo v obstoječi sistem šolanja in večinsko kulturo.

Naš šolski sistem zagovarja in uresničuje idejo integracije, ne pa tudi idejo inkluzije.