"Življenje ni to, kar nekdo živi, ampak tisto, česar se spominja, kako se spominja in pripoveduje."

Čas ni bil posebno primeren za načrtovanje drugega romana, še posebno ko se mi je pri prvem zataknilo in sem se z malo ali več sreče poskušal v drugih pripovednih oblikah, ampak tisto noč sem sam sebi prisegel kot v vojni: napiši ga ali umri. Ali kot je rekel Rilke: “Če mislite, da lahko živite, ne da bi pisali, ne pišite.”

Živim, da pripovedujem je prvi od napovedanih treh delov avtobiografije kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza. Magični realist, ki se je s svojimi deli trdno zasidral v kolektivnem spominu bralcev sodobne književnosti, je v njem opisal svoje življenje od rojstva v majhni kolumbijski vasici Aracataca do poznih dvajsetih let, ko je kot uveljavljeni pisatelj prvič zapustil svojo domovino.

Nesporni prvak latinskoameriške književnosti in Nobelov nagrajenec je tokrat opisal romantično ljubezensko zgodbo staršev ter svoje otroštvo najstarejšega od njunih enajstih otrok. Njegova razvejena družina se je pogosto znašla na robu preživetja, tudi zaradi krvavih političnih dogodkov, ki so pretresali Kolumbijo. Márquez je v živopisnih tonih naslikal svoje odkrivanje boemskega življenja v prestolnici, zastrto svetlobo rdečih četrti, čeri vznikajočega novinarstva ter svojo naporno iniciacijo v svet literature. Tej se je zavezal za vse življenje.