Zdi se, da danes v sodobnih demokratičnih družbah prevladuje pogled na politiko, češ da je neučinkovita, koruptivna, egoistična in jo je zato treba odpraviti ali se čim manj ukvarjati z njo.

Andrew Gamble nasprotuje novodobnemu fatalizmu, v zadnjih letih razširjenim teorijam o koncu vsega – koncu ideologije, koncu nacionalne države, koncu avtoritete, koncu javne sfere in koncu zgodovine, ki so se iztekle v prepričanje, da naše delovanje usmerjajo sile globalizacije in tehnologije, da je to tako rekoč naravni proces in zato neizbežen.

Politično pojasnjuje skozi tri dimenzije: ureditev, identiteto in moč/oblast, vsakič v navezavi na omenjeni razglašeni konec politike. Pri tem ne interpretira toliko stališč posameznih avtorjev na to temo (denimo Fukuyama, Huntington idr.), temveč predstavlja obče dileme, ki se pojavljajo v zahodni politiki. Med temi so po njegovem mnenju najpomembnejše: obvladovanje globalizma, odprtost javne sfere, skrb za okolje in trajnostni razvoj, prerazporeditev virov in razvojne možnosti tretjega sveta.

Iz spremne besede

S knjigo je Gamble jasno pokazal predvsem logiko neoliberalnega in neokonservativnega načrta: politiko je treba priskutiti ljudem, da sami ne bodo več želeli sodelovati pri njenem nastajanju; vzroke za politiko je treba naturalizirati in jih predstaviti kot neizbežne; politiki je treba nadeti mit končnosti, konca zgodovine in ideoloških konfliktov ter sporočiti, da je po triumfu liberalizma in prevladi tržnih odnosov človeška svoboda dosegla najvišjo možno stopnjo; pod zastavo svobode naj kapital zasede in s tem zapre vse prostore javnega; politiko je treba depolitizirati.

Jernej Pikalo