Številni esejisti in literarni kritiki delijo prepričanje, da je Pier Vittorio Tondelli v začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja odigral bistveno vlogo v sodobni italijanski prozi, predvsem z vidika razpiranja novih možnosti po krizi neoavantgard in obnovljene vere v pripovedovanje zgodb. V ločenih sobah (1989) je Tondellijevo zadnje, bržčas najzrelejše delo, v katerem bistveno nadgradi svojo podobo “generacijskega” pisca in pretanjeno izriše kronologijo posameznikove “vzgoje srca”, ki je ne moremo interpretirati zgolj skozi optiko ljubezenskega romana.

V reminiscenčnem obujanju in obsesivni miselni elaboraciji biografskih drobcev iz zveze med Leom in Thomasom, čigar smrt je pustila neizbrisno praznino, se razodeva nujnost globljega stika z drug(ačn)im, ki pa ji stojita na poti človeška razcepljenost in zanikanje najpristnejših osebnostnih zaznamovanosti.

Ko protagonist romana V ločenih spalnicah zagleda zrcalno sliko svojega obraza, tudi bralci začenjamo opazovati in spoznavati dušo človeka, ki se sooča z bolečino in dezorientacijo ob izgubi ljubljene osebe. Kajti ljubezen, kot zatrjuje Tondelli, je absolutna, celostna izkušnja, razlog, ki daje smisel življenju in ki poleg smrti predstavlja poglavitno temo tega romana.

Gre pač za večni temi, ki se dotikata in preplavljata vsakogar, pisatelj pa ju ubeseduje z gostim in izredno sugestivnim ter sočnim jezikom. Temi, ki nikoli nista spregledani in banalizirani, ki silovito vznikata na straneh romana v vsej svoji tragični dejanskosti in poetičnosti.