Področje jezika je že od začetkov umetnikovega ustvarjanja v začetku 80-tih eden od temeljev njegove umetnosti. Vendar za razliko od konceptualnih umetniških pristopov Kac izhaja iz in deluje na področju eksperimentalne poezije, njegova jezikovna dela tako predstavljajo literarna dela 21. stoletja, to je holografska, digitalna in biološka poezija.

O avtorju:

Eduardo Kac je leta 1983 ustvaril holopoezijo (holografsko poezijo).
Njegovo delo temelji na prepričanju, da lahko pesnik zaradi nematerialnosti holografskega prostora ustvarja paradoksalne prostore.

Kac raziskuje interaktivnost med strmenjem in prikazom/izginotjem besedila glede na premik opazovalca. Razvil je nove koncepte, med drugim tudi tekstualno nestabilnost in fluidni znak, ki ni ne beseda ne slika ampak enota v stalni transformaciji. To je omogočeno s pisanjem svoje holopoezije v nestabilnem prostoru, ki se spreminja skladno z glediščem opazovalca.

Prav tako je Kac ustvaril digitalne holopesmi, skozi katere je še močneje razvil bogastvo svojega pesniškega jezika. Kac želi kreirati »slovnico disruptivnih dogodkov; animiran jezik, ki uhaja in beži interpretaciji.«
Vzporedno s holopoezijo od leta 1984 ustvarja tudi na področju digitalne poezije. Leta 1985 je pričel ustvarjati in objavljati dinamične pesmi v elektronski obliki na spletu (v sistemu Minitel).

Leta 2002 je Kac napisal Biopoetry (Biopoezija), kjer predlaga: »uporabo
biotehnologije in živih organizmov v poeziji kot nove domene verbalnega, paraverbalnega in neverbalnega ustvarjanja«. Po besedah Huguesa Marchala (v La poésie, Flammarion (Paris), 2007) predstavlja Kacov manifest Biopoetry seznam 20 možnih predlogov.

Njegovi biopoetični projekti so v neposrednem dialogu s sodobnim razvojem na drugih področjih, vključujoč biotehnologijo in kognitivno etologijo.
Biopoezija nam razkrije, kako se je v 21. stoletju spremenilo naše dojemanje življenja in besedila, medtem ko se je ustvarilo novo področje ustvarjanja in izkustva poezije, ki sega preko njenih tradicionalnih disciplinarnih meja.