Če bo on uglašen le kanček na njeno čustveno struno, da bo zmogel potrkati ob pravem času na dušo, se bosta različna značaja in pogleda našla ...

In če se strune harmonije ne bodo oglasile in zazvenele, bosta obstala vsak na svojem bregu reke. Ta se bo širila in ožila, le strnila se bregova ne bosta ...

Karolina Kolmanič je bila rojena 1930 v Lomanošah, obiskovala je učiteljišče v Mariboru in nato leta 1964 diplomirala iz nemščine in slovenščine na Pedagoški akademiji v Ljubljani.

Po končanem študiju je kot predmetna učiteljica poučevala na osnovni šoli v Murski Soboti.

Kolmaničeva piše črtice, novele in romane iz šolskega življenja in življenja ekonomskih emigrantov. Prva krajša prozna dela je objavljala v raznih revijah. Leta 1968 je izdala prvo povest Sonce ne išče samotne poti. Njej je sledilo delo Srečno, srebrna ptica (1972). Velik uspeh je dosegla z romanom o zdomcih Marta, hčerka vetra (1975).

Tudi v romanih Sence na belih lisah (1980) in Tvoja skaljena podoba (1986) opisuje stiske v vsakdanjem življenju. Napisala je tudi mladinsko povest Sanje o zlatih gumbih (1983). Uvrščena je bila v nekaj tujih antologij, prevaja iz nemškega jezika, njene pesmi pa so tudi uglasbene.