Tako rekoč ni pomembnejšega književnega teoretika, ki ni v različnih kontekstih in z različnimi poudarki gradil in interpretiral mit Julije kot enega treh romantičnih mitov pri Prešernu – druga dva sta mit naroda in poezije, njihove razlage pa so v pričujoči knjigi postale predmet analize Rastka Močnika.

Močnik sledi Prešernovi revoluciji v jeziku, orfični moči njegove poezije in njenemu narodotvornemu vplivu, s tem da znova postavlja vprašanje: “Kako je mogoče, da je Prešernova poezija, ki ni mogla prepričati ene Slovenke, prepričala cel narod?”, ob tem pa odpre še drugo plat zadeve, namreč, ali je “Ana Jelovšek resnica odnosa do Julije?”

Močnik nazorno pokaže, kako so prešernoslovci brali njegove verze z različnih zornih kotov: estetskega, moraličnega, političnega in drugih, z različnih svetovnonazorskih pozicij, temu primerno pa nam ponujali, skladno z vsakokratnim duhom časa, liberalnega, ljudskega, razsvetljenskega, moralno zavržnega itd. Prešerna.