VLATKO KALAPOŠ, ki ga hrvaški bralci poznajo predvsem kot pesnika najglobjih občutij in globoke vznesenosti in predanosti Bogu, nam v svojem prvem romanu pokaže tudi svoj drugi, pustolovski obraz.

DEVET POSTAJ MODROSTI ni nič drugega kot devet avanturičnih potovanj v kraje, kamor ga je vleklo srce. Njegova doživetja so splet okoliščin, nepričakovanih zapletov in razpletov, mističnih izkušenj in osebnega učenja tozemeljskih skrivnosti. Foška, Sahara, Amazonka, Indija ...

Vsem potem je skupno iskanje čarobnosti, iskanje skrivnosti življenja. Nektarja nesmrtnosti. Skrivnostnega čarobnega prstana. Ne, to ni pravljica je dnevnik popotnika, ki verjame vase in ima dovolj poguma, da sam stopa po poti raziskovalca skrivnosti življenja.

Predgovor

Nekega dne sem se odpravil na pot iskanja osebne identitete. Iščoč sebe, sem odkrival mnoge skrivnosti starodavnih izkustev, ki so čepele skrite tam nekje v visokih planotah in neprehodnih gozdovih, v krajih, kjer so nastale številne legende. Iskal sem sebe, iskal sem skrivnosti nastanka sveta, iskal sem nektar nesmrtnosti, in vedel sem, da bom ob njegovem odkritju našel tudi tistega, ki ga je ustvaril.

Obiskal sem skrivnostne kraje, mesta, ki skrivajo velike skrivnosti in se dotaknil samega izvora. Amazonski pragozd, gorovja Peruja in Bolivije, puščavo Sahare, Tibetansko gorovje, svetišča južne Indije, mesta božanskega prikazovanja, kraje ki jih obiskujejo romarji vseh religij sveta … in spet sem se našel na začetku. Vsrkal sem energije stvaritve sveta, zbiral kamenčke poti, ki me je vodila, odkrival univerzalne skrivnosti življenja, brezčasna sporočila in izvore neomejene energije, ki bo kdove kolikokrat znova in znova rešila našo civilizacijo.

Šele ko mi je sveto mesto dalo znak in spoznanje resnice, sem se začel zavedati lastne vloge pri ohranjanju že obstoječega življenja. Ustavil sem se, pogledal nazaj in se vprašal: kje so končale razvite civilizacije in tisti, ki so bili prepričani, da so izvorno povezani s samim stvarnikom? Tudi oni so se ustavili ob kamnu spoznanja, ko so iščoč čarobno energijo, razjarili stvarnika.

Vse bolj opažam, da se ljudje spreminjajo – prihaja čas pospešenega procesa spreminjanja stanja zavesti, dogajajo se velike spremembe v zunanjem svetu, prihaja do klimatskih sprememb, tresejo se tla, tehnologija se pospešeno razvija, komunikacija dosega meje popolnosti …

Ali v vsem tem človek še vedno ostaja v središču sveta?

Po eni strani materialni svet postaja sklop krutih pravil in zakonitosti, medtem ko z druge strani vsi pospešeno iščemo lastni izvor.

Čudeži se dogajajo ravno zato, da bi se svet ohranil in niso sami sebi namen. Preprosto so, ker imajo moč, da se dotaknejo človekovega srca. Srce je odprto direktnemu stiku in je sposobno prepoznati davno potisnjene resnice. Sprejeti življenje tako kot je, je skrivnost nastanka sveta, kar pomeni, da se ga zavedamo in o njem razmišljamo. Biti tukaj in zdaj, biti Luč na poti resnice, biti izvor ljubezni. Vse to je postalo moja resničnost.

Vtisnil sem si Jezusove besede in razmišljal o nesmiselnih korakih svoje poti. Kasneje sem dojel, da niso bili zgolj slučaj, kajti prepotovati svet in odkriti resnico o samemu sebi je morda navidezno nesmiselno – a da bi se je zavedli so potrebne izku-šnje, zmote in napačne ocene …

Krožeč okoli geplja je osel prehodil več sto kilometrov. Ko so ga odvezali, se je znašel na istem mestu. Nekateri ljudje veliko hodijo, a ne pridejo nikamor. Reveži, zaman so trpeli … je govoril Jezus

Zamižal sem in se napotil po čudoviti poti – poti ki se imenuje moje življenje …