Deterministična brezizhodnost je bivanjski imperativ v zbirki Neko napalmsko jutro, ko kri zalije sanje, ki začrta usodo človeku in naravi že na začetku. Če otroka najbolj pohabi nasilje staršev v otroštvu, so živali in rastline otroško nemočne celo življenje in zaradi človekove nasilnosti tudi vseskozi izpostavljene pohabi.

Ponavljajoče se popise nasilja prav mimetična logika izpiše pretresljivo prepričljivo, najbolj sugestivno pa takrat, ko odstopijo od mimetične estetike. Ko se valovi besa lomijo ob čeri bolečine, se verizem učinkovito prepleta z lirizmom in tako ustvarja svojstveno in prepoznavno poetiko – poetiko pohabe. Ta je v zbirki Neko napalmsko jutro, ko kri zalije sanje izpostavila tri teme: izgubljeno otroštvo, nasilje in erotiko. Vse tri so medsebojno povezane v krik osebne in družbene bolečine.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je intimna problematika zaradi zaprtosti v ožji krog drugačna od družbene kritičnosti, kažeta obe na iste mehanizme maličenja. Če je patološka agresivnost v krogu družine pogubna za določene družinske člane, pa je v družbi prav tako neizbežna in to celo za širše množice. Ker je družbena kritičnost sublimirana v osebno bolečino in obratno, prozne pesmi ne postavljajo ostre meje med mikro in makrostrukturo pohabe.

Franjo Frančič se je rodil leta 1958 v Ljubljani, živi in dela v Istri. Je pesnik in pisatelj z izjemnim opusom, ki šteje več kot deset romanov, prav toliko knjig kratke proze in štiri pesniške zbirke, ne gre pa zanemariti tudi njegovih otroških in mladinskih del ter radijskih iger in dramskih besedil. Leta 1984 je izšel njegov prvenec Ego trip, sledili so Domovina, bleda mati, NE, Jeb, Istra gea mae, Trkaj, trkaj na nebeška vrata, Ledeni ogenj resničnosti, Hipo, Kam se skrijejo metulji pred dežjem (Kondor, izbor 1984-2008 ) in še mnoge druge. V zadnjih treh letih je bilo petnajst njegovih knjig prevedenih v angleščino, nemščino, srbščino, slovaščino, albanščino …