Opis vsebine:

V knjigi Čar vode so zbrane pripovedi, povzete iz različnih virov, nekatere v izvirni, druge v skrajšani obliki.

Človek bi se v svojem življenjskem tempu moral kdaj tudi ustaviti , pogledati v preteklost in prisluhniti pripovedim preteklih rodov.

Voda je v zgodovini človeštva vedno krojila usodo ljudstev in narodov.

Voda je bila v pradavnini izvor življenja, trdi znanost. To drži, pritrjuje ljudsko znanje, zato štorklja, vodna ptica, še danes prinaša novorojence - novo življenje.

Voda je prinašalka zlata, dokazuje zgodovina. Seveda, vendar je tudi prinašalka kruha, dodaja stara ljudska pripoved.

Voda je naravna meja, uči zemljepisna veda. Tudi to je res, se strinja ljudska izkušnja, vendar dodaja: v vodi prebiva skrivnostni povodni mož, ki ga prestop meje vznemirja. Ne glede na to, kaj pravi znanost, pa ljudska vera trdi, da ej voda tudi prinašalka zdravja, sreče, dobre letine in blaginje. Naš človek slavi vodo v šegah, pesmih, pregovorih, rekih in pripovedih na njihovi dolgi poti iz roda v rod.

Iz vsebine

1. poglavje: Voda – prebivališče skrivnostnih bitij

Po ljudskem izročilu so v slovenskih vodah živela razna skrivnostna bitja, od katerih ima v knjigi vsako svoje podpoglavje:

• velikani (Velikan na Kuclju, Gora Špik in potok Martuljek)

• vile (Skrivnostno jezero, Dobra vila v dolini Soče, Rojenice v Lipljenški jami

• škrati (Izvirki 'Kadi v soteski Rajnik)

• povodni mož (Kako je nastalo Cerkniško jezero, Bohinjsko jezero (pripoved), Ribniško jezero (pripoved), Gestrin v Muri, Povodni mož v Sorici, Povodni mož v Krki pri Novem Mestu)

• zmaj (Zmaj v Preserskem jezeru, Zmaj v jezeru v Matkovem kotu, Jezero v Olševi, Zmaj na Konjiški gori, Zmaj v Postojnski jami)

Jezera, potoke, studence, reke in tolmune so v davnih dneh oblikovala ta skrivnostna bitja. Tako so Blejsko jezero napolnile lepe vile, Cerkniško jezero je nastalo po nasvetu povodnega moža, prav tako Ribniško jezero na Pohorju. Potok Martuljek naj bi bil ostanek hudobnega velikana Ledenca, breg reke Poljanščice pa je oblikoval velikan, ki je živel na Kuclju.

2. poglavje: Voda – kazen za človekovo objestnost

Kot kazen za človekov napuh in prevzetnost ter nemoralno ravnanje je v mnogih narodih zapisan vesoljni potop. Vendar vesoljni potop ni vedno potreben, saj zadostuje že, če dolino zalijejo valovi …

Blejsko jezero (pripoved), Rabeljsko jezero (pripoved), Račevsko jezero (pripoved)

3. poglavje: Voda – prinašalka zdravja

Kar nekaj slovenskih zdravilnih vrelcev je po ljudskem verovanju dobilo svojo zdravilno moč od skrivnostnih bitij. Tako so Radensko slatino menda skuhale čarovnice, Čateško zdravilno vodo pa je pokazal čatež (kozlu podoben skrivnostni prebivalec naših gozdov).

Grad Kačjek pri Dobrni, Radenci (pripoved), Čatež(pripoved), Gospodična (pripoved)

4. poglavje: Voda – prinašalka kruha

Človek si je nekdaj zamišljal, da je bil sam del narave; nasprotno kot danes, ko smo ljudje dvignjeni nad naravo. Zato se je tudi pogovarjal z vodo, reko, vetrom, oblaki, kot s sebi enakimi bitji. Voda pa je človeku prinesla tudi žitno seme, katerega je potreboval za hrano za preživetje.

Kruh v Dravi, Kruh v Celjskem jezeru

5. poglavje: Voda – prinašalka zlata

Zlato in druge rudnine naj bi v naše kraje prinesla voda – zlato naj bi prinesel studenec Zlatenik na Bovškem, prav tako je zlato za slavne dražgoške zlate oltarje prinesla voda.

Zlatenik – pritok Soče, Dražgoški zlati oltarji, Zlati studenec

6. poglavje: Voda – rešiteljica pred zakletvami

Zlobni in kruti graščaki si po smrti niso zaslužili mirnega spanja, temveč so se še stoletja plazili po gradu kot koče in prosili kakšnega pastirčka, naj jih reši prekletstva. In marsikateremu pastirčku bi to res uspelo, če bi se tistega dne, ko se je srečal z zakleto dušo, umil z vodo ali pa vsaj z roso namočil obraz.

Grad Žamerk, Ukleti graščak pohorskega gradu, Zakleta kraljična v Reki, Zakleta deklica na Gradišču, Stara žena na ruševinah Šaleškega gradu, Grof Ulrik v vodnjaku na Celjskem gradu, Deklica na Goriškem gradu pri Velenju

7. poglavje: Voda – obramba proti Turkom

Jez pri Železni kaplji

8. poglavje: Voda – obramba proti žandarjem

Vojni ubežniki v Logarski dolini so se znali spretno skrivati pred žandarji, pri tem pa jim je pomagal domiselno izdelan sistem medsebojnega obveščanja, v katerega je bil vključen tudi šum slapov.

Vojaški ubežniki v Logarski dolini

9. poglavje: Voda – naravna meja

Če so ljudje gradili most je to vodnega duha vedno močno razvnelo, saj so s tem prekinili naravno mejo. Vodnega duha je bilo nato potrebno pomiriti z raznimi darovi. Pod zgrajenim mostom so kasneje stanovali povodni možje, na mostu pa so se zbirale čarovnice, zato imajo mnogi mostovi na enem koncu kapelico.

Vragov jez ob Vipavi, Gonja ob Dravi, Kamniti most v Škofji Loki

10. poglavje: Reka – osebnost

Človek se je nekdaj istovetil z naravo, bil je njej enak. Ogovarjal jo je in jo smatral kot sebi enakovredno bitje. Tudi reka je bila zanj osebnost z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.

Drava, Sava, Soča, Sava pri Crngrobu

11. poglavje: Voda – prinašalka sreče, zdravja in blagostanja v šegah slovenske vasi

Voda je igrala veliko vlogo ob različnih praznikih in obredih:

• ob novem letu (novoletni darovi za vodo, da bi tudi naslednje leto ostala čista in da bi je bilo dovolj)

• ob pustu (v mnogih krajih še danes zažigajo Pusta ali Kurenta, ali pa ju mečejo v vodo, kar pomeni konec zime)

• na gregorjevo, 12. marca (to je praznik tržiških čevljarjev, ki so na ta dan vrgli luč v vodo, da jim ni bilo treba več delati ob luči, saj je bil dan že dovolj dolg)

• ob veliki noči (na veliko soboto naj bi imela voda zdravilno in čarodejno moč)

• na binkoštno nedeljo (mnoga dekleta so se na binkoštno jutro umivala z roso, ki naj bi imela čarodejno moč – prinašala je lepoto in zdravje)

• ob kresu (tudi kresna voda naj bi prinašala zdravje, lepoto in srečo) …

12. poglavje: Voda v pregovorih

Pregovori povzeti po knjigi Čar vode avtorice Dušice Kunaver, str. 115-118:

Roka roko umiva.

Tiha voda globoko dere.

Tiha voda mostove podira.

Kadar pride dež do Trsta, bo mokro za dva prsta.

Pred kresom prosi, naj deži, po kresu prosit treba ni.

Voda mu teče v grlo.

13. poglavje: Voda v pesmih

N'mau čez izaro, Po jezeru bliz Triglava, Dekle je po vodo šlo, …

14. poglavje: Čar vode – če je ni

To poglavje prinaša pripoved pisateljičinega očeta, Andreja Zlobca, ki je bil doma z Krasa. Govori o pričetku Soške fronte, med katero so vojaki pokradli vodo, zato je bilo težko za vse ljudi, še posebej za ranjence, ki so želeli le kapljico vode, da bi si rešili življenje. Od vsepovsod se je slišalo: >>Vode, wasser, viz, voda, voda, voda!<< Težko je bilo tudi zato, ker je bila najbližja reka Soča že pod Italijo, manjše rečice pa so imele suhe struge. Nato pa so Avstrijci razstrelili ljudi in zgradili vodovod, po katerem je voda prvič pritekla spomladi leta 1916 in teče še danes.

15. poglavje: Čar vode – danes

Avtorica v zadnjem poglavju opominja na razliko v človekovem odnosu do vode danes in nekoč. Potrebno se je zavedati, da življenje na Zemlji vendar izhaja iz vode, zato bi jo morali bolj ceniti in spoštovati, ne pa da v usahlih strugah gledamo stare štedilnike in vrečke, v iskanju za čisto vodo pa ni dovolj iti le do naše morske obale, temveč dlje, v skrite morske kotičke in na otoke. 

O AVTORJU