Omar Hajam je eden osrednjih nosilcev islamske renesanse v 11. in 12. stoletju. Za življenje je veliko bolj slovel kot astronom in matematik kakor pa pesnik. Enako kot ni povsem natančnih podatkov o času pesnikovega rojstva in smrti, literarni teoretiki in zgodovinarji tudi ne vedo natančno, katere Rubaiyat iz Omarjevega opusa je sestavil pesnik sam.

Vsebinsko in oblikovno so njegovi Rubaiyat za islamski svet na prvi pogled precej nenavadni, svobodnjaški duh, ki jih preveva, in njihovo sporočilo pa se ne skladajo povsem s siceršnjimi dogmatičnimi oblikami islama. So namreč odsev neke druge, predislamske tradicije, imenovane sufizem, ki se je ohranila v predseldžuški Perziji.

Za Omarja sicer ni zgodovinskih dokazov o njegovi pripadnosti eni od mnogih takrat dejavnih sufijskih šol, a vsebina njegove meditativno filozofske poezije zrcali prav sufijske poglede in pojmovanja.

Omar Hajamova poezija je nabita z evokativno močjo in ponuja pogled na življenje, značilne za njegov viharni čas in osupljivo relevanten tudi danes.

"Ne pijem vina, a ne zato, ker bi bil reven, ne napijem se, pa ne zato, ker bi se bal škandala; pil sem, da bi razvedril srce, zdaj pa, ko te imam v srcu, ne pijem več."