Opis vsebine:

Krzysztof Kieslowski je bil eden izmed največjih evropskih filmskih režiserjev, auteur par excellence, zelo prepoznaven, slavljen in kulten, tudi pri nas - Dekalog, Tri barve in Dvojno Veronikino življenje so filmosi, mimo katerih ne more nihče.

Če gre, tvega, da bo zamudil kvintesenco tranzicijske dobe - prehod v novo dobo, v novo Evropo, v postkomunistični svet. Jasno, če boste pogledali njegove zgodnejše filme, boste ujeli kvintesenco zatrtega življenja pod komunizmom - in zlahka ugotovili, da »moralna tesnoba« po prehodu v novo dobo in novi svet ni izginila. Pozabite. Ampak se raje vprašajte: kaj je sploh naredilo Kieslowskega?

Za začetek, naredile so ga knjige, pa četudi - kot pravi v svoji avtobiografiji Kieslowski o Kieslowskem, objavljeni leta 1993 - ne ve točno, kdo je nanj bolj vplival, Dostojevski ali kakšen tretjerazredni ameriški pisatelj, ki je pisal kavbojke. Nič, včasih to, kar je »globoko«, nate manj vpliva kot to, kar je »plitko«.

In seveda, včasih to, kar ti pomeni več, nate vpliva manj kot to, kar ti pomeni manj. Recimo: mama. Kieslowskemu je oče pomenil več kot mama, toda prav mama je bila eden izmed razlogov, da je sploh študiral film. Na sprejemnem izpitu je prvič padel. In drugič tudi. Ko je padel drugič, se je z mamo po telefonu dogovoril, da se dobita v Varšavi, na Grajskem trgu ob tekočih stopnicah.

»Peljal sem se gor in šel ven. Deževalo je kot hudič. Povedal sem ji in kar stala je tam, do kože premočena. Tako hudo ji je bilo, da mi tudi drugič ni uspelo ... In ne vem, ali je jokala ali je bilo to od dežja, ampak zelo hudo mi je bilo, da je tako nesrečna.«

Vidite - take psihodrame z mamo so Cankarja spremenile v pisatelja, Kieslowskega pa v filmarja (»Takrat sem se odločil, da bom prišel na to filmsko šolo, pa naj stane, kar hoče«), ki je znal zgodbe drugih vedno pripovedovati tako, kot da so se zgodile njemu. V tem je bil njegov trik. In ta trik je delal čudeže.