Opis vsebine:

Pesniška zbirka

Medtem "Ko ljudje zvečer po vrtovih / tratijo čas z nenehnim delovanjem, / z besnim zalivanjem že zdavnaj odžejane zemlje ...", se je nekje na drugi strani "čas skrčil na velikost otroških prstov po porodu ...", ugotavlja pesnik Peter Kolšek.

Na eni strani torej navidez odrešujoča samopozaba, skrita v vsakdanjih bolj ali manj pomembnih opravilih, na drugi pa ranljivo zavedanje minljivosti in enkratnosti časa, ko sta v nekem trenutku smrt in rojstvo povsem drug ob drugem in predvsem eden zaradi drugega.

Zdi se, da je pesnik v najzrelejšem obdobju svojega ustvarjanja z obema nogama na drugi strani, zato zavestno "opušča vrt", oziroma se vsaj na neki ravni odreka njegovi barviti zemeljskosti.

Kot da bi hotel zgostiti mrak in iz njega iztisniti "rafal" oziroma "blisk" svetlobe, da bi ta z vso jasnostjo razsvetlila prostor, ki ga je z leti ustvaril kot človek in predvsem kot pesnik.

Kratko je poletje, eksplozija

v sadežih na trgu v nedeljo

dopoldne, mladost visi z naramnic.

Zvečer pa grenka solata iz cipres,

ki stražijo pokopališče.

Poležani ljubimci zaspijo.

Še en rafal svetlobe

in že se prične opuščanje.