Opis vsebine:

Znotraj > Pesniška zbirka

blazno mi je všeč

blazno mi je všeč

ko se prebujaš

ko gledaš izpod odeje

kot miška

blazno sem tvoj

ko se me dotakneš

z nosom in jaz

zašarim

z rokami pod tvojim

trebuhom

blazno kot van gogh

vonjam tvoje mokro

mednožje

kot on blazno svoje

sončnice

Bila si Razhajanja, bila so Dotikanja in zdaj je prišel čas za Znotraj. Govorimo seveda le o nekaj zadnjih pesniških zbirkah enega najplodnejših slovenskih kulturnih ustvarjalcev ali, kakor ga je pred časom označil literarni in tudi sam pesnik Boris A. Novak, pravega »umetniškega poliglota«.

Vinko Moderndorfer bi vrjetno kar težko našel vejo umetnosti, v kateri ni poskušal svojega načina ozražanja, pa naj gre za gledališče, film ali literaturo, kjer ga zanimajo prav vse njene zvrsti, podzvrsti, oblike in forme. A vedno znova se njegova beseda vrača k »vezani besedi«, k lilirki, skozi kateri razkriva najglobje občutenje sveta okoli sebe.

A če je bil v Razhajanjih pesnik rahlo otožen in se je v Dotikanjih posvetil dotiku, takšnemu in drugačnemu, pa se v tokratni zbirki preprosto spusti noter, se poglobi... poglobi se v telo, živo in »mrtvo«, v čas, ki mineva in tudi šele prihaja, in seveda v ljubezen. Ljubezen,, ki je Moderndorferjeva stalnica, in že sama zase njegova muza, se zrcali v novi podobi, manj nežni (pa tudi manj okrutni), kot smo je bili vajeni, a zato po svoje še bolj iskreni, neizprosni in predvsem bolj stvarni, resnični in zapleteni. Zapletenost ali še bolje prepletenost je še posebej poudarjena v pesnikovi govorici, saj so besede prostega verza postavljene tako, da dopuščajo poljubna branja in številne variacije.

S tem je pesnikova dikcija ostala zvesta »čutni nazornosti podob«, ki jih je avtor uvedel v prejšnjih delih, hkrati pa je šel še korak naprej in način izražanja še bolj prilagodil (spremenljivim) ljubezenskim občutkom. Nekoliko manj spremenljiva pa je forma njegovih pesmi, saj večinoma ostaja pri izčiščeni sonetni obliki in njenih različicah, pri čemer so naslovi včasih sestavni del pesmi, drugič pa enota zase.

Znotraj je zbirka, zbrana iz pesnikovih misli, po katerih se je ozrl in »zbiral podobekot razsute bisere noči«. Včasih te podobe, svetle kot Jutro v Urah čakanja, prinesejo upanje, trenutek sreče in sprostitve, drugič so polne dvomov o lastnem telesu in ustvarjanju, ali pa strahu pred časom, ko bomo vsi postali kadavrai- dobesedno in v prenesenem pomenu, saj »smrti ni je samo ljubezen gnitja«. Nostalgični spomini smešajo z refleksijo in upanje z grozo, pesnikov znotraj pa skozi pesmi postaja zunaj, in nato spet bralčev novi znotraj: »in se zavedaš vse je gnilo in diši po mahu vse je živo in srebrno samo tvoje življenje tako kratko ždi kot jajce v tujem gnezdu«.

Na kratko bi lahko rekli tudi, da je s to zbirko Vinko Moderndorfer resnično postal pesnik znotraj našega časa, kjer se ljubezen v Volčjem času prepleta s Telesi, nato s Kadavri, natadnje pa se izlije v Ure čakanja. In mi z njo. (Gaja Poschl)