Izdelek ni dobavljiv. Lahko si ogledate opis izdelka ali ga primerjate z drugimi izdelki v naši spletni trgovini, vendar ga ne morete položiti v košarico in naročiti. Vabimo vas, da izbirate med preostalo ponudbo v naši spletni knjigarni.

Opis vsebine:

Preden se Slovenci kot narod dokončno zlijemo skupaj z drugimi evropskimi narodi v Evropejce tretjega tisočletja, moramo ohraniti svoje narodno blago, ki so naše korenine in dedovano bogastvo. Kdor poje, ne misli zlo.

 

Stoji, stoji Ljubljanca, Ljubljanca, dolga vas,
stoji, stoji Ljubljanca, Ljubljanca, dolga vas.
Na sredi te Ljubljance je lip’ca zelena.

Pod lip’co pa stoji mi, oj, miz’ca kamnata.
Okoli miz’ce stoli, oj, stolcev je dvanajst.
Na njih sedijo fantje, oj, fantje Ljubljančani.

Tako se pogovarjajo, kam drev v vas pojdejo.
Ta najtamlajši pravi: Jaz pojdem k ljub’ci v vas.
Jo rajtam zapeljati, potem pa vandrati.

Dekle za lipco stalo, vse dobro slišalo.
Je brž domu zbežalo v kamro velbano.
In se je zarigljala, s ključi je dvanajst.

Odpiraj, Ijubca, kamro, nocoj, to zadnjo noč.
Ne bom ti je odprla, ne zdaj, ne nikdar več.
Ne bo ti treba vandrat, meni pa zibat ne.

Prešmentani jeziki, da vse ti povedo.
Men’ ni noben povedal, sem sama slišala.
Ko sem za lipco stala, za lipco zeleno.