Opis vsebine:

Petdeset enostranskih besedil, naslovljenih in razvrščenih v deset ciklov ne sestavlja zgodbe v običajnem pomenu, čeprav lahko sestavimo tudi to (oziroma več zgodb). A ta pripoved ni zgrajena linearno, tako kot običajna (realistična) prozna besedila, ampak mrežno, večdimenzionalno, hologramsko, na kratko: pesniško.

Lahko bi rekli: besedilo dojamemo, preden ga razumemo, tako kot doživljamo sanje ali moderno poezijo. Zgolj razumska logika oz. »zdravi razum« sta vse premalo subtilni in zmogljivi orodji, da bi se pri branju tega čudežnega in filigranskega besedila lahko oprli nanju. Lahko pa si pomagamo s sanjsko ali mitološko logiko, tako, ki se dotika simbolov, ne besed v vsakdanji, običajni rabi.

Zato je težko adekvatno govoriti o tem besedilu v analitičnem jeziku. Prisiljena sem poenostavljati, pa vendar: ta pesniški roman, roman v pesniških podobah, berem kot zgodbo o rojstvu. Jezik je »uporabljen« na poseben način – občutek imamo, da se pomen posamezne besede sestavlja postopoma skozi roman, s tem pa tudi dogajanje (tj. pripoved), tako da se moramo večkrat vračati in spet in spet prebrati že prebrano, tokrat v novi luči, preskakovati, navzkrižno povezovati … kombinirati, kot bi reševali uganko, enigmo.

Vendar nas vse to ne pripelje do dokončnega (in zato mrtvega!) odgovora, enigma ostane skrita, tako kot mora biti, da besedilo pulzira, da je živo. (Barbara Korun)