Opis vsebine:

Knjiga Trije konji govori o samotnem vrtnarju, ki razume drevesa in samoto in si ne more kaj, da ne bi ljubil žensk, knjig in barv stvari. Kot mlad fant je odšel v Argentino in sodeloval v uporih proti diktaturi.

Potem ko so mu ubili nevesto, je živel v Ameriki in spoznal drugačen svet. Nazadnje se je vrnil domov in sklenil prijateljstvo z afriškim priseljencem, ki živi samo za sedanjost, kar mu pomaga, da sklene mir z vsem.

Knjiga Trije konji je roman-pesnitev, pretkana z življenji, ki jih je mogoče živeti v obdobju ene generacije, o tem, kako sta javna in zasebna tragedija največkrat neločljivi, saj sta le dve plati iste medalje, o prekipevanju preteklosti, ki je ne moremo, mogoče zato, ker je ne smemo, pozabiti, in zato ostaja del vsakdana.

Odlomek

Bolj slabo se poznam: brez zadrege sedem in popravim hlače na kolenih in jo vprašam, od kod je. Iz Rusije in Škotske po materi, Sicilije in Ligurije po očetu.
Princesa si, geografijo nosiš v krvi.

Ime ima po ruski babici, rojeni na desnem bregu Neve. »Nébo na Névoi«, nebo nad Nevo je pesem, ena sama kitica je oblebdela na robu njenega otroškega sna, kjer se zasajajo uspavanke in babičin glas spolzi v sanje.
Vpraša, ali sem tudi jaz princ med mešanci.
Ne, moji so iz enega samega kraja, prav tako stari starši.

Vendar si izmislim vrvež prednikov: ponoči čutim grško domotožje po zvezdah, nakopičenih po abecednih imenih, po izračunih planetov, po redu kometov.
Laila sede na naslonilo, tako jo gledam navzgor, kar mi je všeč.
Nadaljujem: na prostem ponoči razumem, da je znanost vzniknila iz lepote, iz želje, da bi jo razumeli.

Pred žensko začutim Neapeljčana, ki jo želi nasmejati.
Brez poprejšnjega smeha so poljubi omledni. Tega ji ne rečem.
Kadar delam, sem človek tega morja z nenadnimi nevihtami, ni znano in predvidljivo kot Atlantik, zato krmarim v vsakem vremenu.

V ogledalu začutim židovski srh, kadar se brijem pod senci, in pred sirom začutim, da imam francoski nos, in z vinom v kozarcu začutim v dlani ščeget katerega od starih očetov, ki okopava odrt lapor piemontskih gričev.

Laila šviga z očmi po mojem obrazu, prepoznava me. Dam ji čas in vztrajam: pred morjem začutim previdnost otoškega kmeta, ki ima čoln, da si pozimi, ko gre zemljo pustiti pri miru, pomaga z ribolovom in se spusti v marino, da bi kaj ujel.
Se dobro poznaš ali si izmišljaš, vpraša.

O AVTORJU