Opis vsebine:

Ponarejanje in filologija sta skupaj padali in rasli, pa najsi je bilo to v renesansi ali v helenistični Aleksandriji. Včasih so bili ravno ponarejevalci tisti, ki so prvi postavili ali potrdili prefinjene metode kritike; včasih pa so jih filologi z njihovo pomočjo premagali. V vseh primerih je bil razvoj kritike odvisen od spodbude, ki so jo dajali ponarejevalci … »Da bi ujel tatu, moraš biti tudi sam tat,« je bil dolgo časa priljubljen pregovor policistov. Pregovor: »Da bi odkril ponaredek, moraš biti ponarejevalec,« pa bi se kot njegova različica dobro skladal z motom študije kakšnega literarnega detektiva. Iz knjige...

V Ponarejevalcih in kritikih se Momiglianov učenec in profesor na princetonski univerzi Anthony Grafton z enciklopedično načitanostjo, analitično prodornostjo in slogovno izbrušenostjo loteva več kot dveh tisočletij zgodovine literarnega ponarejanja. Razprava, ki se giblje med, denimo, potvorbami Dionizija Odpadnika iz četrtega stoletja pr. n. št. in Protokoli sionskih modrecev iz dvajsetega, se dotika raznovrstnih ponarejevalskih strategij in motivov, ki segajo od zavestnega krašenja besedil s perjem tuje avtoritete do igrive šaljivosti učenjaškega humorja. Raziskovalci, ki so se znašli na tankem ledu takšnih ponaredkov, so bili prisiljeni presojati (»kritik« je etimološko povezan z grškim kríno, »sodim«); iz teh presoj so se rojevale vedno nove tekstnokritične metode in vedno strožji, doslednejši odnos do virov. Zgodovina ponarejanja je tako neločljivo prepletena z zgodovino humanistike. Graftonova obravnava ne skuša biti sistematična, toda z anekdotnim pristopom povezana berljivost za prvo avtorjevo knjigo v slovenščini ni najslabša popotnica.

Mednarodno uveljavljeni zgodovinar Antony Grafton, ki je za svoje delo s področja zgodovine humanistike med drugim prejel odmevno Balzanovo nagrado, je s svojim interdisciplinarno zastavljenim delom o zgodovini ponarejanja poskrbel za nov, svež pogled na zgodovino humanistike.