Opis vsebine:

To je zgodba o mestu, ki sta ga razklali lahkomnost in strahopetnost; o človeku, ki ga preganjajo duhovi boleče preteklosti; o mladenki ki išče srečo. Vse se zgodi v samo sedmih dneh, ko se Dobro in Zlo borita za zaveznike. V tem edinem dolgem tednu se mora vsak posameznik odločiti, na katero stran bo stopil.

Zgodba se dogaja v majnem mestu Viscosu. V mesto pride tujec, ki ne more preboleti svoje osebne tragedije iz preteklosti. V ta kraj je prišel samo zato, da bo našel odgovor na svoje vprašanje - Ali je človek v svojem bistvu dober ali slab. V 7 dneh, kolikor časa se tujec odloči da bo v tem kraju, zlo in dobro pridobivata svoje zaveznike.

Knjiga pripoveduje o življenju povsem vsakdanjih ljudi, ki se morajo soočiti z ljubeznijo, smrtjo in oblastjo. Najglobje spremembe tako v človeku kot v družbi se odvijajo v zelo kratkem času in ko to najmanj pričakujemo nas življenje postavi na preizkušnjo - naš pogum in voljo po spremembi. Vprašanje je, ali sprejmemo usodo ali ne.

Nekaj misli iz knjige

- Dobro delo! Vloga usmiljene duše ustreza tistim, ki jih je strah sprejeti odločitve v življenju. Vedno je veliko lažje verjeti v lastno dobroto kot se spopasti z ostalimi in se boriti za svoje pravice. Zmeraj je lažje poslušati žalitve in ne odreagirati kot pa imeti pogum in se zaplesti v boj z močnejšim od sebe;vselej lahko rečemo, da nas kamen, ki so ga vrgli, ni zadel. Ponoči pa- ko smo sami in žena, mož ali punca iz šolskih klopi spijo- samo ponoči se lahko v tišini zjočemo nad lastno strahopetnostjo.

- Ko je Leonardo da Vinci zasnoval sliko "Zadnja večerja", je naletel na veliko težavo:moral je naslikati Dobro, portret Jezusa Kristusa, in Zlo, tega v podobi Judeža. Sredi dela je moral odnehati, ker ni našel idealnih modelov. Nekega dne, ko je poslušal cerkveni zbor, je opazil dečka, ki je bil popolna podoba Jezusa Kristusa. Povabil ga je v svoj atelje in njegove poteze vnesel v mnoge študije in skice.

Minila so tri leta in "Zadnja večerja" je bila skoraj končana, toda da Vinci še vedno ni našel idealnega modela za Judeža.Po dolgem iskanju pa je slikar naletel na prezgodaj ostarelega mladeniča, razcapanega, pijanega, ki je ležal v nekem jarku mestne kanalizacije.

Z veliko muko so ga odnesli v cerkev. Berač ni vedel kaj se dogaja:ljudje so ga privlekli do tja, da Vinci pa je prerisoval linije okrutnosti, greha, sebičnosti, ki so se tako dobro kazale na tistem obrazu. Ko je končal je berač z mešanico strahu in žalosti izdavil:"To sliko sem že videl!" "Kdaj?" ga je presenečeno vprašal da Vinci."Pred tremi leti, preden sem vse izgubil. Ko sem pel v zboru in je bilo moje življenje polno sanj, me je neki slikar povabil, da mu poziram kot model za obraz Jezusa Kristusa. - Dobro in zlo imata isti obraz; vse je odvisno od časa, v katerem se križata na človekovi poti

O AVTORJU