Opis vsebine:

Odlomek iz uvoda:

Pesmi v pričujoči zbirki so ne le svetle, polne zaupanja v človeške potenciale, spodbudne, goreče, strastne, srčne, preroške, duhovne, pač pa tudi zdravilne. V času neizbežnih padcev na duhovni poti se mi kažejo kot fantastičen kažipot, ki me usmerja v dele bitja, ki jih žeja po svetlobi, ljubezni in sreči.

Vsakič, ko jih preberem, se mi v očeh pojavijo solze duše, ki so potrditev, da sem na pravi poti, ki ji moram le vztrajno, hvaležno slediti in dosegel bom cilj - polnost bivanja.

Prav zato si teh pesmi ne lastim, saj so univerzalne ...

Iz vsebine:

ROŽA DEHTEČA

Na zelenih prostranstvih
iskal rožo sem dehtečo,
v nekem tujem svetu
hrepenel sem po lepoti,
želel sem najti pravo srečo.

Na prestolih sem jo videl,
v blišču njenega nasmeha,
a kmalu šinilo mi je,
da zadaj skriva se pregreha.

Hlastanje puščalo srce je prazno,
plevel zarasel se je med zelenjem,
ki v svoji zmoti istil
sem s pravim ga življenjem.

Korenine slepečega zelenila
sem slepo sodil po izgledu,
ki se je kazal nad zemljo,
preslišal klice sem svareče,
da prostranstvo to cvetoče
brez ljubezni bo prešlo.

Zbudil sem se v mori strašni,
krč mi trgal je telo.
“Kam tedaj se boš obrnil,
ko vse to minilo bo?”
glas se znova je povrnil,
ni od mene vzel slovo.

In takrat sem se zavedel,
kaj mi hotel je izdati,
s svojo trmo je povedal,
da ne smem bogastva duše
v svetnem blatu poteptati,
ampak njeno večno srečo
vsem ljudem posredovati.