Izdelek ni dobavljiv. Lahko si ogledate opis izdelka ali ga primerjate z drugimi izdelki v naši spletni trgovini, vendar ga ne morete položiti v košarico in naročiti. Vabimo vas, da izbirate med preostalo ponudbo v naši spletni knjigarni.

Opomba:

Rabljena knjiga. Knjiga je dobro ohranjena. - Založba Mladinska knjiga - Ilustracije priredil Aleš Sedmak

Opis vsebine:

Domače in tuje živali v podobah

 

Iz vsebine

 

Uvod

 

I. Pomladanski dan

Lep božji dan je danes! Sončna gorkota je razkadila mokrotne megle, ki so se vlačile dolgočasno po dolinah in od gozda do gozda. Umirili so se tudi mrzlotni vetrovi, tihi mir kraljuje v zraku. Komaj je čutiti toplo sapo, ki se igra z mladim cvetjem stare jablane pred našo hišo. Davno že ni sijalo sonce tako prijazno na zemljo in topli žarki povsod zbujajo novo življenje. Nešteta množica bilk in trav, brstov in cvetov rije zdaj iz nje. Novo živo zelenje odeva spet gozd in loko, ki jo je bila poprej posušila in obrila mrzla burja.

Na kraju gozda se spet paše živina. Pastir piska na piščalko, ki si jo je izvil iz vrbove šibe. Po njivah je vse živo. Kar koli more gibati, vse orje, seje, koplje, sadi, kakor veleva v zraku škrjanček: »Delaj, delaj, delaj, orji, orji, orji, sej, sej, vrzi, vrzi!« Le stara bolehna ženica je ostala doma. Vso zimo si je želela, da bi ji Bog dal učakati pomladi. In učakala jo je.

 

Danes je prvikrat sedla na klopco pred hišo, mlado zelenje dobro de njenim očem in sonce ji pregreva premrle ude. Ženica je vesela lepega dne in hvali Boga in njegovo dobroto.

Ne daleč od tod pod lipo sredi vasi se je zbrala mladina, brezskrbna skače po mehki travi ter se igra, kakor se je igrala lani in predlani in kakor se je igrala mladina pred sto in sto leti. Tako se je tudi igrala nekdaj siva žena na klopci v onih letih, ki ji zdaj že uhajajo iz spomina.

Kar koli živi, vse je veselo življenja; kakor prerojena je vsa narava. Veselimo se tudi mi! Odložimo za čas vsakdanje skrbi in težave, naužijmo se lepega časa!

Podaj mi, bratec moj, roko,
pod milo pojdeva nebo,
kjer njiva zopet zeleni,
nad njo škrjanček žvrgoli.

Iz vasi gremo čez loko proti gozdu. Domači pes nas je ugledal in je pritekel za nami. Ker tako veselo skače okoli nas in se nam tolikanj dobrika, ga pustimo, da gre z nami. Lepo uglajena steza nas pelje ob potoku.

Voda v njegovi strugi hitro skaklja od kamna do kamna, od grma do grma, kakor bi se ji bogve kako mudilo v vas. Ko pa bo prišla tja, vendar ne bo ostala tam, ampak bo hitela še dalje do velike reke.

Domače goske se perejo na potoku, race pa vtikajo glavo v vodo, ker iščejo v blatu črvov, polžev in druge sodrge. Ona nemirna ptica s privihanim repkom in z belim predpasnikom, ki je ravnokar sedla na kamen sredi potoka, to je povodni kos. Iz gore je prišel iskat vodnih žuželk.

Ob potoku se sončijo žabe; ko pa začutijo naše stopinje, hitro poskačejo na glavo v vodo, da male ribice preplašeno begajo sem ter tja. Izpod grma je naš pes spodil dolgokljuno ptico, ki ima prelepo zeleno in modro perje. To je vodomec. Pod grmom je prežal na ribice, mi smo ga zmotili pri opravilu in tako morebiti rešili življenje mladi ribici, če je ne ujame požrešna ščuka, ki je ravno zdaj priplavala izpod gostega šaša.

Naša steza zapusti potok in nas vodi čez loko v gozd. Po cvetoči loki se pode razno pisani metulji, po zraku se sučejo mušice in druge krilate žuželke, po zemlji lazijo črni žužki in skačejo lahkonoge kobilice. Okoli živine na paši posedajo pastirice in tresljajo z dolgimi repi, na hrastu sredi loke sede sive vrane in visoko nad nami spazimo orla, ki v velikih krogih mirno plava po zraku.

Zdaj se bližamo gozdu. Že od daleč slišimo glasno trkanje, kakor bi kdo kaj pribijal. To je detel. V lepi pisani suknji pleza po deblu zdaj gor, zdaj dol in tolče s krepkim kljunom po skorji, da bi prepodil in potem pozobal v njej skrite žužke, ki izjedajo drevo. Ko se čudimo lepemu plezavcu, nam nekaj zašumi pod nogami. Sivomodra belouška je, nje se ne bojimo, ker vemo, da ni strupena. Tudi ubiti je nočemo, ker nam je znano, da požre mnogo žab in drugega mrčesa.

No, zdaj smo v gozdu. Suho listje pod našimi nogami dela velik šum in po drevju umolknejo preplašene ptice. Sedimo na ono posekano deblo! Kako tiho je vse okoli nas, le visoko v vrheh šepeta in šumlja listje, kakor da bi se drevo pogovarjalo z drevesom. Nenadoma se blizu nas oglasi kukavica; njen glas slišimo, ptice pa ne vidimo. Za njo se prva oglasi šoja z neprijetnim glasom in kmalu je spet vse živo okoli nas. Iz grmov in izpod vej drobe in gostole male pevke svoje pesmice, nekatere bolj tiho, nekatere bolj glasno, kakor je kateri dano.

 

Iz dna gozda se včasih razlegajo zamolkli glasovi. To so glasovi vodnih in močvirnih ptic, ki gnezdijo v močvirju onstran gozda.

Vse živi, vse se giblje, vse se veseli in tako slavi, če tudi nevede, svojega stvarnika, slavi Njega, ki ume jezik svoje živali, komur je svetla kronica vsake bilke, ki ve pota vsakega žužka. Kamor On veli, tja buče vetrovi, Njegov prst kaže pota deročim rekam.