Zgodba o obeh sinovih in njunem očetu

Rembrandt je bil blizu smrti, ko je slikal Vrnitev izgubljenega sina. Bilo je to verjetno eno izmed zadnjih njegovih del. Vsi Rembrandtovi življenjepisci ga opisujejo kot ponosnega, mladega moža, ki je bil krepko prepričan o svojem geniju in je je iz poželjivosti hotel okusiti vse, kar mu življenje ponuja.

Iz predgovora: Srečanje s sliko

Navidez nepomembno srečanje z nekim posterjem, na katerem je bila upodobljena Rembrandotva slika "Vrnitev izgubljenega sina", je v meni sprostila dolgo pustolovščino. Vodila me je do novega razumevanja mojega poklica in mi dala nove moči, da sem jo živel. Sredi te pustolovščine stoji ta podoba iz 17. stoletja in njen slikar ter prilika iz 1. stoletja in njen začetnik kakor tudi neki človek 20. stoletja, ki išče smisel življenja ...

Poseben korak

Ko sem prvič gledal izrez Rembrandtove podobe izgubljenega sina, se je začela duhovna pot, ki me je vodila k temu, da sem napisal tole knjigo. Zdaj sem pri koncu, zdaj vidim, po kako dolgi poti sem hodil.
Od začetka sem bil usmerjen v to, da mi bo ne samo mlajši, marveč tudi starejši sin lahko pokazal pomembno stran moje duhovne poti.

Oče pa je bil dolgo 'drugi', tisti, ki me je sprejel, mi odpustil, mi dal dom in mi podaril mir in veselje. Oče je bil kraj, ki mu je veljala vrnitev, cilj moje poti, mesto miru - na koncu. šele počasi in na zelo boleč način sem dospel do spoznanja, da moja duhovna pot tako dolgo ne bo končana, dokler bo oče nekdo, ki stoji zunaj.

Rembrandtova podoba in njegovo osebno tragično življenje sta mi odprla novo obzorje. Tu sem odkril, da se to imenuje zadnji stadij duhovnega življenja: znebiti se vsakega strahu pred Očetom, da človeku postane možno postati kakor on ...

Epilog

Ko sem pred štirimi leti šel v Leningrad, da bi videl Rembrandtovo podobo "Vrnitev izgubljenega sina, sem komaj imel predstavo, kako zelo bom moral živeti, kar sem sedaj videl. Poln spoštovanja in sramu stojim na mestu, na katerega me je spravil Rembrandt. Vodil me je od vrnjenega klečečega sina do upognjeno stoječega očeta; od mesta, kjer sem prejel blagoslov, do mesta, kjer blagoslavljam.

Če pogledam svoje starajoče se roke, ki trpijo, da jih polagam na ramena in pustim, da tam počivajo na vseh, ki pridejo, da sprejmem blagoslov, ki vre iz neskončnega molka Božje ljubezni.