Ivan Cankar. Anarhist in simbolist, upornik in pesimist, posmehljivec in sanjač. Cankar je bil odličen diagnostik, morda bo kdo rekel – prerok. Ko nam je pokazal  »noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silnejše zakoprnelo po čisti luči«,je odkril mnoge občečloveške, pa tudi nacionalne, družbene in individualne dimenzije.

Cankar je bil mojster estetike in emocij – nič čudnega, da so njegovo mojstrstvo priznavali celo nasprotniki. Vse z namenom, da bi čim več ljudi razumelo ali vsaj začutilo problematiko. Kritiki so zahtevali od njega enoznačen odgovor, da »rane zopet zaceli« (in to v začetku 20. stoletja, tik pred apokalipso, ko so rane komaj začele krvaveti). Naivno in lahkomiselno je zahtavati odgovore na večna vprašanja, vsak jih mora poiskati sam. Cankar noče omejevati te bralčeve svobode. Ko razkriva gnoječe rane, sili človeško dušo, naj ne spi v » ilovnati posodi«, pač pa aktivno in samostojno išče izhod … Kajti vsak ima svoj um, je pisal klasik, ki je danes vsaj tako aktualen kot je bil pred stotimi leti.