Nekega dne v petdesetih je Duša Počkaj z globokim, raskavim in zemeljskim glasom prvič na odru spregovorila besedici: ""Ljubim te!"" Legenda pravi, da se je tedaj }ačel moderni teater, novo obdobje v ljubljanski Drami. Ceravno te legende ne gre jemati dobesedno, je vendarle v njej skrita velika resnica. Ze na samem začetku je Duša opozorila nase s svojo ekspresivno navzočnostjo, temnim glasom in ostrimi tipološkimi izrisi, ki so napovedovali izrazito oblikovalko karakternih vlog.

S prav posebno občutljivost jo pa je začela upodabljati zapletene moderne ženske, začenši z vlogo Billie Dawn v Karsonovi igri Čez noč rojena in nato z vse bolj poudarjeno in notranje domišljeno izrazno st jo v vlogah Abigail Williams v Lovu na čarovnjce, Maggie v Millerjevem Po padcu, mame in Marte v Albeejevih Amermem snu in Kdo se hop Vi.rajnije Woo!f? ter Helene Charles v Osbornovi drami Ozrj se v Gnevu.

Tem podobam razrvanih in pogosto ciničnih modernih žensk pa ji v nadaljevanju kariere ni bilo težko pridati tudi nekaj imenitnih vlog iz stare in polpretekle dramske klasike, najprej z življenjsko drznost jo poudarjenih v mladostnih junakinjah, nato karakterno silovitih v zrelih, med tragiko in grotesko razpetih likih.

To so Julija v tragediji Romeo jn Juhja, Bianka v Ukročenj trmoalavh, Goneril v Kralju Learu Williama Shakespeara, Jacinta v Cankarjevem v Pohujšanju in Helena v njegovi komediji Za narodov blaaor, Sarlota v Molierovem Don Juanu, Polly Peachum in Jenny v Operj za trj aroše B. Brechta, gospodična Julija v istoimenski drami A. Strindberga, Afra v Doaodku v mestU Goaj S. Gruma in Raisa Pavlovna Gurmižska v Gozdu A. N. Ostrovskega, zadnji vlogi, ki jo je v življenju igrala.

Duša Počkaj je bila vsestranska igralka, obdarjena z izjemno žensko privlačnostjo in očarljivostjo, ženska svobodomiselnega duha in z neizmerno osebno energijo, ki jo je vseskozi sevala navzven, ne oziraje se na to, ali je bila na odru ali v nekem svojem vsakdanu. Zaradi karizmatične globine in širine, ki je odsevala iz njene odrske in človeške pojavnosti, se ji je dogajalo, da je s slehernim upodobljenim likom, ki bi v svoji dramaturško negativni zunanji podobi moralodbijati, v resnici gledalce vedno znova očarala.

V tem je šlo njeno moderno igralsko ustvarjanje onkraj neke fenomenološke prisotnosti, na področje tiste neizmerljive duhovnosti, ki lebdi nad vsakdanjo zemskostjo, dotikajoč se neslutenih razsežnosti človeških odnosov.

Duša je bila obdarjena s silno igralsko karizmo, ostrim umom in blago ironijo, sposobnostjo sodobnega čutenja sveta in z zanosom skupinske igre.