Bela čreda 1998 Bela jata 2003 Marko Jakše

65 barvnih reprodukcij likovnih del z navedenim opisom (naslov dela, format, likovna tehnika)

Jakše je rojen 1959 v Ljubljani, 1987 je diplomiral na ALU pri Metki Kraševec in pridrl na slovensko slikarsko sceno s šokantnimi metaforami, ki je pervertiralo krščansko miselnost, zakoreninjeno v slovenski mitologiji. Po eni strani provokativne in po drugi melanholične slike, ki so se vsebinsko necenzurirano poigravale s čemerkoli, so vedno požele simpatijo in navdušenje.

Ciklus zadnjih treh let se vsebinsko in problemsko ne razlikuje bistveno, kvalitativno pa se progresivno brusi kot diamant. Tako bi s trditvijo, da gre zgolj za čvrsto kontinuiteto klenega ustvarjalca, povedali premalo.

Jakšetov kvalitativni razpon je še vedno izjemno širok, saj še vedno raziskuje figuro, portret, floro in favno tako v zaprtih interierjih kot tudi v odprti krajini. Raznovrstno figuraliko kot enakovredne elemente postavlja v (izmenično) medsebojne konfliktne, dramatično, dostikrat krvavo izostrene situacije po eni strani in po drugi v elegične, melanholične tone, mestoma tudi simbolno umirjene (Študije v modrem, 40 let Marije Snežne).

Je izjemno pretanjeni opazovalec, ki lucidno zapaža vizualne taktilne vrednosti in jih prevaja v slikarsko materijo. Zdaj v zrelih letih in s kontinuiranim raziskovalnim pristopom dosega pravo prefinjeno slikarsko mojstrstvo.

Kot bi realizem uporabljal za sredstvo, da prevara/prepriča oko, da gledalec prične verjeti v možen obstoj, ki ga kasneje z nekim prelomom ali ekstremom v nerealno sfero (nerealno zato, ker se ne vidi) in tako odpahne zaprašena vrata gledalca in ga pripelje v svet, ki zbuja strah v svoji sivini ali grozljivosti, tam ga zaziba v estetsko ugodje, torej v to, kar je imanentna lastnost umetnosti.

Melanholično romantične krajine per se ali virtuozno prepleteni vzorci tridimenzionalnega učinka se formalno minimalizirajo v abstrakcije, ki nastajajo kot nov izziv po njujorškem izkušnji (2000). Te abstrakcije so neverjetno žive, prepričljivo, z barvo in formo izražajo lastnosti, ki so ves čas značilne za Jakšeta (Škarpa).

Dosegel je prefinjenost starih mojstrov, še več: njegovih slik ni mogoče postaviti v katerokoli stoletje, čeprav operira z arhetipi, slike prodorno govorijo o tukaj in zdaj, je popolnoma sodoben, subverziven.