Zbirka sedmih zgodb, pod skupnim naslovom Skok iz kože, v sedmih različnih usodah sedmih neimenovanih knapov, razkriva na kakšen način/kako vsakdo od njih zapusti jamo/rudnik.

V prvi zgodbi Govor je opisano knapovsko slovo od mladega sodelavca, ki je umrl za boleznijo, ki nima veze z njegovim delom. Zgodba Osemsto šestnajst opisuje »naravni« odhod knapa v »penzijo«. V Vade retro (Slikar) se srečamo z mladeničem, ki opusti delo v rudniku in odide študirat na slikarsko akademijo. Zgodba Beli oblaček upoveduje pritisk »jame«, kjer izvedo za incest nadzornika, kar prisili nadrejene, da ga umaknejo na drugo delo, zunaj.

Eden od sedmih junakov v zgodbi Avgust, petnajsti, se zagleda v vdovo pokojnega »kamarata«, ki živi ob njegovi poti na delo in zaradi nje obesi na klin službo in svojo družino. V zgodbi Skok čez kožo se zapiti klatež, ko je že drugič invalidsko upokojen, na rudarski praznik obesi na spomenik v parku, v zadnji, sedmi zgodbi Ribe pod hruško pa se sin posestnika utopi v jezeru, ki je nastalo po odkopavanju premoga in ki je »požrlo« očetovo kmetijo.

Peter Rezman se v zgodbah Skoka iz kože zaveda dejstva, da piše o svetu, ki je večini ljudi nedostopen, pri čemer mu daje dodatno legitimacijo, da o njem piše kot nekdanji rudar, se pravi kot insajder, in ne zgolj kot turist/opazovalec. V tem je dosleden, saj se rudnik pojavlja v večini njegovih zgodb, pa tudi če se ne, je dogajanje tesno povezano z rudarstvom: natančno izpeljani opisi različnih prostorov (rov, šaht, garderobi) in poklicev (štajgerji, delavci na čelu), pa tudi prostorov, ki niso del rudnika, a ga dopolnjujejo od zunaj (gostilne, avtobus); specifičen rudarski jezik, analiza odnosov med rudnikom (kot Organizacijo) in rudarji, in nenazadnje prikazi rudarskih ritualov (skok čez kožo), pa še kopica endemičnih navad in figur, kot so knapovski humor ali žvečenje tobaka ...

Peter Rezman (1956) je pesnik, pisatelj in dramatik. Živi in ustvarja v Šaleški dolini.

Leta 1985 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Pesmi iz premoga in zbirko kratke proze Kiril Lajš ni lastnik krčme Peter Rezman.

Leta je 1988 pod okriljem Kina 16 Velenje in TDF 88 Celje, pripravil scenarij in asistiral pri režiji kratkega (video) filma Obisk. (Režija Tugo Štiglic.)

Leta 1991 mu je Kulturna skupnost Velenje izdala pesniško mapo Črno in črno, rdeče in rdeče, zeleno in zeleno, skupaj s slikarjem Andrejem Krevzlom.

V gl. sezoni 1993/94 je AG Velenje uprizorilo njegov odrski tekst Ogledalce.

Velenjska založba Pozoj mu je leta 1998 izdala zbirko pesniško zbirko Družmirje.

Druge vidnejše objave njegove poezije, proze in dveh odrskih besedil (Ogledalce in Hiša) so v Mentorju, nekdanjem Obzorniku Prešernove družbe, v Sodobnosti in Dialogih ter drugem »regionalnem« revijalnem tisku.

Aprila 2005 je bil z zgodbo Osemsto šestnajst »nominiran« med deset »najboljših«, na natečaju za najboljšo kratko zgodbo, ki sta ga razpisala revija Sodobnost in Društvo slovenskih pisateljev.

Pomladi 2006 mu Radio Slovenija na natečaju odkupi črtico Skok čez kožo.

Sodeluje v projektu PreGlej gledališča Glej, kjer sta bili izvedeni dve bralni uprizoritvi drame Hiša (Glej, februar 2006 in Borštnikov srečanje, oktober 2006), v paketu 12-tih mini-dram pa besedilo Preživetje. Udeležil se je tudi nekaterih drugih projektov v okviru PreGleja (Devet lahkih komadov, Miniaturke/monolog 2008 ...)

Od leta 2004 dalje se celovečernimi odrskimi teksti redno udeležuje natečaja »za Grumovo nagrado« v Kranju.

Po zgodba Osemsto šestnajst je napisal še šest zgodb, ki se tematsko navezujejo na rudnik in rudarstvo ter rudarsko okolje, te pa je založba Litera izdala v zbirki Piramida pod naslovom Skok iz kože. Ta knjiga je leta 2009 nominirana za nagrado Dnevnikov Fabula, torej med štiri najboljše zbirke kratke proze v obdobju dveh let.