Opomba:

Opis vsebine:

Skozi kaj je mogoče definirati znanosti? S čim se pojasni sosledje znanstvenih načinov mišljenja? Kakšne so povezave med znanostmi in umetnostmi? Kaj je vloga obeh v svobodni družbi?

Pri odgovarjanju na ta vprašanja Paul Feyerabend izhaja iz teorije umetnosti Aloisa Riegla, po kateri v umetnosti ni nobenega napredka in nobenega propada, pač pa različne slogovne oblike; vsaka od njih je v sebi popolna in se ravna po svojih lastnih zakonih. Pokaže, da je to Rieglovo stališče uporabljivo tudi za znanosti, kajti kriteriji, ki se jih pogosto navaja kot razpoznavne znake znanosti, recimo »resničnost« in »preverljivost« teorij, so veljavni samo znotraj določenih slogov mišljenja – kaj lahko velja za resnico in kako je treba preverjati resnične izjave, vedno določa konkretna znanstvena teorija.

Feyerabend na navedena vprašanja odgovarja, da so znanosti umetnosti v smislu Rieglovega naprednega razumevanja umetnosti in da obe v demokratični družbi nimata več avtoritete, kot jo jima priznavajo svobodni državljani.