Opis vsebine:

Referenca na Hamleta, na hamletovsko strukturo, kot jo je v enem svojih seminarjev razkril Jaques Lacan, o Melanholičnih zrenjih pojasni mnogo, saj je knjiga z njo naravnost prepojena. Ravno Hamlet je tisto, kar v knjigi ne more biti direktno upovedano, kar mora nujno ostati nerazkrito, da je knjiga v taki obliki sploh možna. Hamlet se v Melanholična zrenja umešča kot nezavedno, je torej točno tista točka, na kateri se knjiga ne more ugledati, ki pa je točka njene resnice.

A tukaj je potrebno neko opozorilo, zelo resno opozorilo, da zgodbe in junake te knjige sicer lahko primerjamo s Hamletom, da pa si ne smemo dovoliti teze, da so Melanholična zrenja nepotrebna, saj zgolj ponavljajo Hamleta. Taka teza, mimo tega da je napačna, je namreč kastracijska, saj si hoče prisvojiti knjigo ravno na točki, ki ji je najbolj potrebna, to pa je točka njene izvirnosti. Zgodba, ki povezuje knjigo v celoto, je zgodba drugoosebnega ti, ki je v svojem bistvu hamletovski, ker je subjekt, ki je razsrediščen in ki svojo resnico šele išče. Ta je do neke mere avtobiografski, vendar pri tem ni in ne more biti dosleden. Gregor Lozar