Opis vsebine:

Potopisni eseji

Zbirka potopisnih esejev, v katerih avtor (kot pravi Peter Kolšek v Delu) že na začetku pove, da "niso le refleksije s poti, ampak tudi poti skozi refleksije, historiat mišljenja v gibanju, od uvida do uvida, anekdote do anekdote, zmote do zmote, mnenja do mnenja, dvoma do dvoma". Ležernost, prostodušno modrovanje, lahkotna konverzacija o težkih stvareh je osnovni ton vseh štirih zapisov. Med njimi je prvi, Smisel življenja in druge pravljice, "naravnost vzorčni primer Flisarjevega značilnega sloga".

"Neki ameriški zdravnik mi je povedal zgodbo o svojem bratu in njegovi ženi. Dve leti sta varčevala za potovanje v Indijo. Brala sta knjige, študirala zemljevide, načrtovala; bila sta vznemirjena in navdušena. Nekaj dni pred odhodom sta opazila, da imajo sosednje hiše mnogo lepše ograje. In sta prihranke porabila za gradnjo nove ograje okoli hiše: večje, močnejše, varnejše. ... Največji paradoks duha je v tem, da hrepeni po svobodi, obenem pa hrepeni po občutku varnosti.

Najraje bi imel oboje; ne more dojeti, da je eno mogoče samo v odsotnosti drugega. Duh bi se rad zaščitil, se izognil nevarnostim, obenem pa bi se rad razširjal v vse smeri, ne da bi ob kar koli trčil. Ker pa je strah močnejši, si duh na vseh straneh postavi zaščitne stene, debele in trdne, in dovolj blizu, da jih lahko ves čas opazuje. Potem se počuti ujetega in hrepeni po svobodi, po odprtem nebi in brezkončnih obzorjih."