Avtor, ki je iz potovanja naredil umetnost in iz potopisa literaturo, je po mnenju nekaterih kritikov ustvaril v slovenski književnosti tako samosvoje vesolje, da ga ni mogoče vzporediti z literarnim kozmosom nobenega drugega ustvarjalca. Eden od elementov te posebnosti, čeprav ne najpomembnejši, je geografska širina, v kateri Flisar locira svoje pripovedi.

Razume se, da pripovedi ne sodijo v potopisno literaturo. Po strukturi, ekonomiji izraza, dvoumnosti in tematski strnjenosti so variacije protejske forme klasične kratke zgodbe. Njihova tematska poanta se nemalokrat razsvetli šele na samem koncu, kjer avtor z nepričakovanim zasukom ali z nenadnim uvidom osrednjega lika dvigne pripoved na tisto raven, kamor besede ne sežejo. Ali kot zapiše Andrej Blatnik v spremni besedi: "Posamezna izkušnja konkretnega življenja v sklepu, nemalokdaj prav v zadnjem odstavku, preide v strnitev človeškega bivanja in vseh njegovih paradoksov v en sam odstavek, en sam stavek."

Iz vsebine:

Dama z železnim ugrizom
Tau Tau
Vrata v obzorje
Oseka
Cena nebes
Noč polne lune
Safari
Potnica v prvem razredu
Umetnost
Nikoli
Brez vozovnice
Ukijev srečni dan
Gospodar vlaka
Konec nedolžnosti
Telopea
Teža ljubezni
Razbojniki
Dogodek v Riu
Državni udar
Razočaranje
šarlatan
Duhovi
Portret