Opis vsebine:

Ni fašizma brez fašistične stranke. Ta je morala brezpravni oblasti monopolnega kapitalizma zagotoviti ustrezno množično podporo in dejansko dogajanje oviti v meglice slogana, da gre za ’narodno skupnost‘. Toda družbeni sloji in razredi, ki so pomagali nacistični stranki, da se je uveljavila in doživljala volilne uspehe na poti do oblasti, niso isti razredi kot tisti, ki so bili njeni podporni stebri, ko je enkrat prišla na oblast. Jasno moramo torej razlikovati med razredno strukturo podpornikov v času njenega vzpona in razredno strukturo, na katero se je opirala, ko je bila na oblasti.

Nacizem je to dokazal sam, ko je Hitler v teku vojne sprejemal zakonodajne ukrepe, ki so bolj pripomogli k ekonomskemu propadu njegove nekdanje volilne baze, kakor bi si to drznil storiti katerikoli predhodni sistem … V obeh stadijih, pred in po prevzemu oblasti, je njena baza močno odstopala od buržoazne družbe, toda iz popolnoma različnih razlogov, prvič zato, ker je ta baza močno zaostajala za buržoazno družbo, drugič pa zato, ker jo je močno prekašala.
- Iz knjige

Fašizem je izmuzljiva kategorija, ki analitično vrednost ohrani le, če njeno tarčo jasno zamejimo. Dovolj zgovorna je napaka nemških komunistov pred drugo svetovno vojno, ko so s »fašizmom« iz politično oportunih razlogov obkladali socialdemokrate (»socialni fašizem«), na dejansko grožnjo nacifašizma pa so pozabili. Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma Alfreda Sohn-Rethla kakor tudi spremna študija Leva Centriha gresta korak dlje in vzpostavita analitični aparat, ki se ne ustavi pri prepoznavanju fašizma, ampak prepoznava tudi politične in ekonomske pogoje njegovega vznika.

Fašizem je po njunem tako predvsem »ideološki protikapitalizem« (Sohn-Rethel) oziroma »kvazi protikapitalistični projekt« (Centrih). Kot tak je fašizem odgovor na ekonomsko ogroženost domačega kapitala, predvsem pa na politično strašilo socializma, ki je dvignilo svojo glavo med veliko gospodarsko krizo dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja; odgovor, ki je kljub protikapitalističnim sloganom jezo delavskega razreda preusmeril stran od kapitalizma k Judom, komunistom in drugim obrobnim skupinam, svet pa pahnil v krvavo vojno.