Robert Bresson, letnik 1907, predstavlja poseben "primer" v francoskem in tudi v svetovnem filmu. Če drži, da "iz takšne smo snovi kot filmi", kot sem pred leti nekje zapisal, smemo sklepati, da imamo opravka z moralno-etično strogim, redkobesednim, vase, zaprtim in navzven celo puščobnim ali arogantnim posebnežem, ki ga je nemogoče razložiti in umestiti na povsem jasen in dokončen način, čeprav je njegov opus bolj ali manj zaključen.

In brez dvoma j je tudi ta opus, tako kot njegov avtor, nekaj posebnega, zelo osebnega, tako rekoč na meji idiosinkratičnega in neponovljivega.

Marsikateremu današnjemu kino in TV-gledalcu, razgledanemu, zahtevnemu, tudi razvajenemu in površnemu, da ne rečem naveličanemu in presitemu, se utegnejo zdeti Bressonovi filmi dolgočasni, razvlečeni in zateženi, vendar bo moral priznati, da so tematsko zelo ambiciozni in formalno osupljivo rigorozni.

Njegova izrazna sredstva so iz filma v film skromnejša in bolj strogo obvladana, vendar vse bolj učinkovita, njegov slog vse bolj preprost, lapidaren in celo suhoparen, do stržena izčiščena in izpiljena pisava vodi Bressona k vse večjemu osvobajanju kinematografskega jezika v smeri globje duhovnosti.